Tavčarjevo leto
V letu 2023 obeležujemo 100. obletnico smrti znamenitega rojaka pisatelja dr. Ivana Tavčarja, avtorja ikoničnih zgodb iz življenja Poljanske doline, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, zato je Vlada RS leto 2023 razglasila za Tavčarjevo leto.
Kot človeku širokega duha, številnih sposobnosti in naprednih idej, ki se je kot deželni in državni poslanec na Dunaju ter ljubljanski župan povzpel tudi v vrh takratnega javnega življenja, se bomo poklonili z bogatim utripom raznovrstnih praznovanj skozi celotno Tavčarjevo leto.
Novinarska konferenca ob začetku praznovanja Tavčarjevega leta
Kot je povedal župan Milan Čadež, je Ivan Tavčar pomembno zaznamoval svojo rojstno dolino, zato so se ob razglasitvi Tavčarjevega leta vprašali, ali so v Poljanski dolini zadosti storili za ohranitev dediščine velikega rojaka. Prepričan je, da je bilo na kulturnem področju veliko storjenega in izpostavil povest Cvetje v jeseni, po kateri so posneli film, ki ne bo šel nikoli v pozabo, poleg tega pa ga zelo veseli, da Tavčarjeva dela še danes igrajo na lokalnih odrih. Izpostavil je tudi uspešno prenovo Dvorca Visoko, ki ga je Tavčar kupil leta 1893 in v njem živel vse do svoje smrti, torej trideset let. »Tu so nastale pomembne pripovedi o naši dolini, dogajala pa so se tudi visoka protokolarna srečanja. Ko smo pred enajstimi leti objekt začeli obnavljati, smo točno vedeli, kaj nas čaka danes: obeležitev stoletnice pisateljeve smrti. Dvorec je urejen in prepričan sem, da smo mi vsi pripravljeni na Tavčerjevo leto, tudi vlada, ki je letošnje leto razglasila kot Tavčarjevo leto, in celotna Slovenija.« Milan Čadež je povabil na osrednjo slovesnost Tavčarjevega leta, ki bo 28. maja v Gorenji vasi, ko bodo praznovali tudi 100 let Sokolskega doma, ki se je imenoval prav po Tavčarju. »Bil pa je tudi prvi predsednik slovenskega biciklističnega društva, kar bomo tudi obeležili na maratonu Franja, saj bo tukaj eden od etapnih ciljev dirke.« Dr. Urška Perenič je poudarila, da se ob stoletnici njegove smrti Tavčarja spominjamo kot vsestranskega moža: »Bil je pravnik, odvetnik, gospodarstvenik, politik, pa vendar se mi zdi nujno poudariti, česar se je očitno tudi sam zavedal, da je politika nekaj časnega, kar je nadčasno pa je umetnost, literatura, h kateri se tudi vrne na koncu svoje ustvarjalne in življenjske poti. Ko je konec 19. stoletja začel v samozaložbi izdajati svoja dela, ki so se mu zdela najboljša, je zapisal, da ga je politika izčrpala in mu popila moči, zato čuti potrebo, da se vrne k literaturi. Torej je bila literatura zanj nekakšno zatočišče in prostor svobode.« Pojasnila je še, da je Tavčar vse življenje reševal vprašanje, kako loviti ravnotežje med krajem, od koder je izhajal in mestom ter širnim svetom, kamor je kot večina slovenskih literatov tedanjega časa odšel po znanje. »A ne da bi tam ostal, temveč zato, da bi se vrnil, opremljen z novimi znanji in izobrazbo in kar je pomembno, gospodarsko opolnomočen. Tavčar se ni vrnil v kajžo, vrnil se je v dvorec in se tu ustalil.« Po besedah Matevža Čelika, državnega sekretarja na Ministrstvu za kulturo, je Tavčarjevo leto lepa priložnost, da na tega pomembnega slovenskega literata in njegovo delo opozorimo tudi deležnike drugih resorjev, kot so šolstvo, raziskovanje in turizem. »Življenje in delo Ivana Tavčarja sta odličen pokazatelj, da kultura in umetnost povezujeta in utrjujeta skupnosti in lahko nudita temelj tudi političnim entitetam, ki so zato odprte, povezujoče in usmerjene v prihodnost. Razglasitev leta 2023 za leto Ivana Tavčarja na državni ravni pa nosi pomembno sporočilo – da naša država kulturo razume kot vrednoto samo po sebi.« Vlada Republike Slovenije je Tavčarjevo leto razglasila na pobudo Občine Gorenja vas - Poljane, častno pokroviteljstvo pa je prevzela ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Ivanu Tavčarju
Tavčarjev portret, avtor Jurij Šubic, 1885. Rojen v kajži, pokopan na dvorcu Dvorec Visoko na Poljanah. Fotografija: Domen Rant/ Wikipedija Poljanska dolina ima posebno mesto v življenju Ivana Tavčarja. Rodil se je 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko kot prvi izmed sedmih otrok. Njegov oče je bil kajžar, družina se je preživljala s kmetijstvom, najstarejšemu sinu pa je bil namenjen duhovniški poklic, zato je bil poslan v šolo. Nazadnje je pristal na Dunaju, kjer je študiral pravo, nato pa se je ustalil v Ljubljani, kjer je živel do smrti, a se je vedno rad vračal v rojstni kraj. Tam je leta 1893 kupil dvorec Visoko, na katerega se je še posebej navezal. Obsežni arhivi so mu ponudili več kot dovolj materiala za zgodovinski roman in tako je nastalo njegovo pozno delo Visoška kronika. Dvorec Visoko, ki se danes imenuje tudi Tavčarjev dvorec, si je pisatelj izbral tudi za svoje zadnje počivališče. Od duhovništva do pravnika Ivan Tavčar je izhajal iz kmečke družine, a je s finančno pomočjo očetovih bratov, ki sta bila duhovnika, lahko prišel do izobrazbe in se tako znašel v samem jedru slovenskega meščanstva. Sprva se je tudi sam šolal za duhovnika, nato pa je prekršil predpise ljubljanskega deškega zavoda, ko se je ponoči skrivaj splazil čez vrtni zid. S tem je bil izključen, zato je zapustil Ljubljano in nadaljeval šolanje v Novem mestu, kjer je opravil dva razreda. V tem času je moral opustiti misel na duhovniški poklic, saj se je po dveh letih vrnil nazaj v Ljubljano in se vpisal na gimnazijo. Vseskozi je bil odličen učenec, zavedal pa se je tudi časa, v katerem je živel. Narodna zavest je pod razpadajočo monarhijo naraščala in teženj po osamosvojitvi je bilo vse več. Tudi učenci ljubljanske gimnazije, med katerimi je bil Tavčar, so bili vse bolj nezadovoljni s prevladovanjem nemščine pri učnih urah. Narodno čitalnico jim je bilo prepovedano obiskovati. Domoljubnim čustvom so se zato še bolj vneto predajali po pouku v krčmah, v zadnjem letniku pa jim je gimnazijsko vodstvo pustilo, da so obiskovali prireditve in predstave Deželnega gledališča tudi v slovenskem jeziku. To je botrovalo tudi Tavčarjevi odločitvi za študij prava na Dunaju, saj je menil, da bo pravnik koristil slovenstvu. Po opravljenih pripravništvih in odvetniškem izpitu je odprl svojo pisarno v Ljubljani, kjer je deloval do smrti ... Sanja Podržaj Več na povezavi
Cvetje v jeseni sem prebral morda desetkrat
Ta stavek omenjamo zato, da lahko ob tej okrogli obletnici smrti Ivana Tavčarja dodajamo še en drobec o pomenu tega velikega pisatelja, pravnika in politika, ki je s svojo literaturo posegal v vse družbene sloje, njegova literatura pa je večna in Furlan seveda ni bil edini, ki je kakšno Tavčarjevo knjigo večkrat vzel v roke. Dr. Boris Furlan, rojen 1894 v Trstu, je bil eden vodilnih slovenskih pravnikov v času med obema vojnama, prvi dve leti po koncu druge svetovne vojne pa je bil tudi redni profesor in dekan ljubljanske pravne fakultete. Maja leta 1947 so Furlana aretirali in obtožen je bil vohunstva, nato pa na montiranem stalinističnem procesu, znanem kot Nagodetov proces, obsojen na smrt. Kazen so mu kasneje znižali na 20 let zapora, po štirih letih preživetih v samici in uničenem zdravju je bil pogojno izpuščen in za tem sta si v letih preostanka življenja s hčerko, ki je živela v ZDA, redno dopisovala. Kot zanimivost dodajmo, da v teh pismih Furlan omenja tudi Igorja Tavčarja, sina Ivana Tavčarja, ki je Furlana zdravil v ljubljanski bolnišnici. Opisuje ga kot dobrega zdravnika, ki se je zavzel za pacienta.
Kje je bil najlepši ljubljanski vrt iz Cvetja v jeseni?
Seveda so se mnogi spraševali, kje neki je ta ljubljanski vrt oziroma, ali sploh obstaja ali pa je to le vrt v domišljiji pisatelja. V izdaji Cvetja v jeseni iz leta 1950 je v opombah zapisano, da je Tavčar s tem presežnikom opisoval vrt ljubljanskega veletrgovca Andreja Šarabona, ki ga v povesti tudi najdemo kot enega od junakov, ki je nosil ime Bon, to pa so zadnje tri črke njegovega priimka. Pod kostanjem na tem vrtu se je zbirala stalna družba uglednih in premožnih Ljubljančanov. Šarabon je bil v takrat znani gospodarstvenik in mecen, v Ljubljani je na vogalu Njegoševe in Zaloške ceste imel špecerijsko trgovino na veliko in malo, s Tavčarjem pa sta bila velika prijatelja. Nenazadnje sta se srečevala tudi v mestni hranilnici, Šarabon je bil nekaj časa v svetu hranilnice, Tavčar pa njen soustanovitelj. Šarabon je dočakal 10 let več kot Tavčar, umrl je leta 1941 star 81 let, Ivan Tavčar pa je v Ljubljani umrl 19. februarja natanko pred stotimi leti. Starejši Ljubljančani se te stavbe, ki so jo kasneje porušili, še dobro spomnijo, saj je v nekem obdobju bila v njej pošta. Danes pa je ravno na tej lokaciji, to je na vogalu Zaloške in Njegoševe ulice, garažna hiša, ki naj bi bila sprva poimenovana Garažna hiša Šarabon, vendar sedaj nosi ime Garažna hiša Šempeter. Za to garažno hišo, kjer je bil nekoč ta najlepši ljubljanski vrt, pa je zgradba Poliklinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Tavčar je na ta vrt in med to družbo ob nedeljah redno zahajal in tudi druge osebe iz te nedeljske druščine so se našle v tej povesti. Trgovčeva žena Minka Šarabron se je v Cvetju v jeseni prepoznala kot gospa Marica, vendar viri pravijo, da na to svojo vlogo v povesti ni bila jezna ali huda.
Sto let po Tavčarju
Domača občina se rojaku želi oddolžiti z vseslovensko obeležitvijo Tavčarjevega leta in celoletnimi praznovanji in dogodki v njegovo čast, ki jih bomo v prisotnosti delegacije Ministrstva za kulturo RS predstavili na otvoritveni tiskovni konferenci 7. 3. 2023 na Dvorcu Visoko. Domače Kulturno društvo dr. Ivana Tavčarja iz Poljan pa se mu je poklonilo z izvrstno predstavo Ljubezen po Tavčarju, uprizorjeno ob letošnjem kulturnem prazniku. Ustvarjalci predstave so v pesmi in besedi srčno in doživeto stkali pripoved o Tavčarjevih likih, ki s svojo prvobitnostjo in svojstvenostjo globoko koreninijo v izročilih rodne doline, s spevno domačo besedo pa odsevajo ljubezen do poljanskega in Poljancev, kar je bila tudi posebna odlika dr. Ivana Tavčarja, ki nikoli ni pozabil svojih korenin. Iz Ljubljane se je v rodno Poljansko dolino vrnil v velikem slogu in si na dvorcu Visoko ustvaril svoj drugi dom. Občina Gorenja vas - Poljane se želi kulturnemu društvu posebej zahvaliti za izvrsten poklon, ki so ga s predstavo pripravili rojaku dr. Ivanu Tavčarju, celotno predstavo pa si lahko ogledate na spodnji povezavi.
Župan Milan Čadež: Zmoremo, če stopimo skupaj!
Bilo je to ob zaključku desetletja načrtnega vlaganja v Tavčarjev dvorec, danes Dvorec Visoko, tudi s pomočjo države, večinoma pa z občinskim denarjem, in izjemno zagnanostjo občinske uprave ter mnogih drugih v občini Gorenja vas - Poljane, ki so v tem času delali na ponovni obuditvi dvorca na Visokem. Tako ima občina v tem letu, ki ga je vlada razglasila za Tavčarjevo leto ob 100. letnici smrti tega velikega pisatelja, politika in pravnika, tudi kaj pokazati. Kaj je bilo narejenega v zadnjem desetletju in kakšni so načrti za prihodnje, smo se pogovarjali z županom Milanom Čadežem. »Že v času, ko še nisem bil župan, sem spremljal, kaj se je dogajalo okrog Visokega in sledil sem poskusom, kako je s tem skušala gospodariti in reševati to področje še takratna skupna občina Škofja Loka. Bila so že razna prizadevanja, da bi s tem kompleksom, ki ima bogato zgodovino in velik pomen, nekaj naredilo, več ali manj pa so bile te zgodbe neuspešne. Leta 2006, ko sem prevezal vodenje občine, sem se osebno hitro angažiral. Že kmalu smo našli enega zasebnika, ki je bil pripravljen investirati, vendar se je v letih 2008-2009 zgodila svetovna gospodarska kriza in do realizacije teh zamisli ni prišlo; načrti so se zaustavili. Leto 2011 je bilo nov mejnik, zgodilo se je na Tavčarjev rojstni dan, ko smo s kolegi nesli venec k Tavčarjevi grobnici in smo za tem posedeli na stopnicah Dvorca. Ob lepem sončnem dnevu so se mimo sprehajali ljudje, ki so spraševali, ali se bo na tem področju končno kaj zgodilo. Takrat sem rekel svoji druščini: tu moramo nekaj narediti! In leto za tem smo začeli s prenovo objekta, najprej smo prebelili nekaj prostorov v rojstni hiši in postavili razstavo. In tako je steklo.« Od takratne odločitve in prvih začetkov je torej minilo dobrih deset let. Kaj se je v tem času dogajalo na Visokem? »Teh mejnikov je res bilo kar nekaj, lahko bi jih podrobno našteval skozi to desetletje, vendar bi na tem mestu omenil dva ključna. Eden je ta, da je 2017 Vlada RS razglasila območje visoške in sosedove domačije za spomenik državnega pomena. In tu je še leto 2019, ko smo v tej stavbi uredili in predali namenu Kavarno, ki omogoča postrežbo mnogim obiskovalcem tudi v samem dvorcu…« To območje je od takrat tudi priljubljeno stičišče za najrazličnejša dogajanja v dolini in širše. Vabljivo za obiske tudi iz vse Slovenije.»Drži, zadovoljni smo, da je veliko povpraševanje za razne prireditve. Že naš Javni zavod Poljanska dolina sam organizira skozi leto vrsto zanimivih kulturnih in turističnih prireditev. Če omenim samo poroko na Visokem, kjer poročni protokol vodi oseba, ki se za to priložnost prelevi v samega Ivana Tavčarja in daje tej slovesnosti poseben čar. Seveda je tu gostoval muzikal Cvetje v jeseni, množica ljudi je pred časom obiskala koncert Perpetum Jazzile. Zelo veliko je teh dogodkov in ta prostor je postal stičišče kulture, užitkov v naravi in spoznavanju kulturne dediščine, pa tudi razvedrila in zabave ne manjka. Ljudje radi pridejo sem, tu je veliko pozitivne energije, dosti prostora za srečevanje in druženje, za otroke, dovolj je parkirnih mest.« Rojstna hiša in zunanjost gospodarskega objekta sta že lepo urejena. Kaj se bo investicijskega na tem področju še dogajalo v prihodnjih letih? »Da, sedaj imamo urejeno klet, kjer je servisni prostor, in pritličje tega objekta, kjer je med drugimi razstavni prostor, gostinski prostori in večja dvorana za različne prireditve, tudi poroke. V zgornjem nadstropju pa nas čaka restavriranje vseh prostorov, kjer bo še veliko dela, vendar pričakujemo pomoč in ugodne razpise ministrstva za kulturo. V sosednjem gospodarskem objektu pa v spodnjih prostorih urejamo večnamensko dvorano, saj je je v tem delu stavbe res krasna arhitekturo, namenjena pa bo za razne večje dogodke. Za zgodnji delu tega gospodarskega poslopja pa se dogovarjamo, da bi uredili okrevališče po operacijah, saj je za to okolje zelo primerno. Na ta način bi lahko zagotovili trajnejšo in vsakodnevno prisotnost večjega števila obiskovalcev in bi to področje lahko še bolj zaživelo. Treba je vedeti, da na nek način od tod izvirajo začetki preventivne medicine na Slovenskem, saj za pionirja te veje medicine velja Tavčarjev sin Igor.« Kaj pa v občini še takoj spomni na Ivana Tavčarja, seveda poleg te rojstne hiše in kompleksa na Visokem?»Imamo osnovno šolo v Gorenji vasi, ki je poimenovana po Ivanu Tavčarju, odprta je bila 52 let nazaj. Po vsej Sloveniji imamo ulice Ivana Tavčarja, tudi v bližnji Škofji loki, kjer tudi knjižnica nosi naslov po tem našem rojaku. Tu je še zelo uspešno domače kulturno društvo dr. Ivana Tavčarja v Poljanah, no letos pa imamo tudi Tavčarjevo leto.« Za Tavčarjevo leto imate imenovan programski svet in okvirno je začrtan tudi program za to jubilejno leto.»Ja, na Tavčarjevo leto smo se pripravljali že v lanskem letu. Izdali smo koledar za leto 2023 s podobami iz Tavčarjevega življenja, ki bo vso leto spominjal na ta jubilej. Zadovoljno smo, da je našo pobudo in pomen Ivana Tavčarja prepoznala tudi vlada, ki je razglasila Tavčarjevo leto. Ob tem se bomo v občini spomnili tudi 100-letnice Sokolskega doma v Gorenji vasi, ki se je pred stoletjem tudi imenoval po njem, kajti Tavčar velik pripadnik sokolskega gibanja, po drugi vojni pa so ga preimenovali v dom Partizan. To zgradbo smo pred leti tudi s pomočjo Eko sklada obnovili, tudi energetsko in statično, občinski svet pa je po obnovitvi sprejel mojo pobudo, da se ta dom poslej imenuje Sokolski dom.«
Zemljevid krajev iz Cvetja v jeseni
Planina je bil rojen v Škofji Loki, kjer so mu leta 2001 ob njegovi 100-letnici rojstva tudi postavili kip in ga uvrstili v alejo znamenitih Ločanov. V različnih revijah in knjižnih izdajah je France Planina objavil veliko prispevkov tudi o Poljanski in Selški dolini. Zato se tudi ne gre čuditi, da sta ga založba in urednik knjige leta 1950 nagovorila, da je k tej izdaji Cvetja v jeseni prispeval koristen zemljevid, da lahko ob branju knjige tudi s pomočjo te karte spoznavamo kraje, ki jih je Tavčar vtkal v povest. Tudi sicer je bil profesor Planina avtor mnogih zemljevidov, ki so bili v uporabi v prejšnji državi. Ob letošnjem jubilejnem Tavčarjevem letu so ti kraji v Selški in Poljanski dolini, ki so dobili svoje mesto tudi v povesti Cvetje v jeseni, lahko dobra ideja za kakšen izlet.
Tavčarjev dvorec Visoko v zimskem času
Z odločitvijo vlade, da leto 2023 razglasi za Tavčarjevo leto, je država Slovenija ponovno priznala velik pomen Ivana Tavčarja kot pisatelja, politika in pravnika. Prvič se je to zgodilo leta 2017, ko je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah razglasila območje Tavčarjevega Visokega za kulturni spomenik državnega pomena. Tudi v tem zimskem času je to področje vredno obiska, saj nas sprejmeta idilična narava in bogata kulturna dediščina. Ambient Visoške in Debeljakove domačije skupaj s stavbami, spomenikom pisatelja Ivana Tavčarja in Tavčarjevo grobnico v zasneženi naravi nudijo poseben čar in užitek. Ambient Visoške in Debeljakove domačije ima izjemen kulturni in družbeni pomen za Republiko Slovenijo in posebno kulturno vrednost kot izjemen dosežek človekove ustvarjalnosti in sobivanja v naravnem okolju ter je pomemben del prostora in dediščine naše dežele. Ambient je kulturni spomenik s krajinsko-arhitekturnimi, etnološkimi, umetnostnozgodovinskimi, zgodovinskimi in simbolnimi vrednostmi. V letošnjem letu se bomo torej spominjali 100. obletnice smrti Ivana Tavčarja, enega pomembnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev iz obdobja realizma na Slovenskem in vidnejših politikov tedanje liberalne stranke. Tako je poleg Občine Gorenja vas - Poljane, ki je v zadnjem desetletju vložila veliko sredstev in napora v obnovitve in oživitve tega edinstvenega kompleksa, pomen pisatelja za slovensko kulturo in dediščino spoznala tudi država. Tavčar je s svojim literarnim ustvarjanjem, s celotnim opusom novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini, postavil trajni spomenik našim krajem in ljudem v tej dolini. V tem Tavčarjevem letu se bomo v občini, Sloveniji in tudi v tujini spomnili ne le literarnega opusa našega velikega pisatelja, ampak tudi njegove politične poti in kariere uspešnega odvetnika. PPP – Tavčar kot Pisatelj, Politik, Pravnik
Kaj nam je povedal kot pisatelj ...
Kaj ni v Cvetju v jeseni, kmečki povesti in obenem “labodjem spevu”, ki ga je Tavčar na jesen življenja v Ljubljanskem zvonu objavil pod psevdonimom iz pomladi svojega življenja (in sicer Emil Leon), vse povedano? In to takó lepo, da človeku še danes seže do srca. Pisateljev alter ego, ki začne svojo pripoved “na najlepšem ljubljanskem vrtu”, v družbi gospic, v senci divjega kostanja (ta pa je mimogrede tudi simbol jeseni), namreč zaključuje z mislijo, da se slovenskemu narodu njegova zemlja ne sme vzeti, ampak mora na njej stati “kot večno drevo”, katerega korenine pa ne bodo usahnile le, če bo za to delal, če se bo pametno odločal, najsi gre za poklic ali izbiro zakonskega partnerja – če se bo torej zavedal življenja. Ivan Tavčar se življenja jè zavedal, kakor se je zavedal dejstva, da slovenska književnost (v njegovem času) ima svoj vpliv in učinek. Kajti zakaj bi se mu sicer zdelo smiselno njenim odjemalcem, torej (izobraženim) slovenskim bralcem, v sklepu in obenem vrhuncu “labodjega speva” še sporočiti, naj v zakonskih zvezah rojevajo otroke, “ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!” Vendar se je prav tako zavedal, da samó leposlovno ustvarjanje ne bo dovolj, ampak bo potrebna resna delavnost v javnem prostoru, kjer je naposled mogoče zagotoviti širši odmev tudi književnosti. (Dandanašnji pa se ob vsem tem samokritično vprašati, ali ima nemara institucionalna slavistika oz. slovenistika – katere resen “predmet” preučevanja je Tavčar vselej bil in bo to moral ostati tudi potem, ko bomo obrnili list na koledarju! – nazúnaj tako bledičen obraz zato, ker ima premalo njenih cenjenih predstavnikov kak zares viden položaj v širšem javnem življenju, kjer se edino lahko srečujeta strokovni in laični interes za književnost, njen profesionalni in laični bralec, ki je hkrati tudi najštevilčnejši bralec.) In takó se je moral Tavčar slejkoprej vključiti v politiko, kjer se je s funkcije mestnega odbornika in ljubljanskega podžupana skozi leta povzpel na župansko funkcijo. Bil je deželni in državni poslanec, zraven je zasedel več pomembnih položajev v kulturno-literarnih ustanovah. Med njimi v Dramatičnem društvu v Ljubljani, ki mu je bil najprej član in potem v letih 1880–1881 in 1896–1902 tajnik in predsednik, v Narodni čitalnici in Slovenskem bralnem društvu v Kranju, v Slovenskem pisateljskem društvu in v društvu ljubljanski Sokol pa v prvi slovenski znanstveni založbi Slovenska matica, kjer je bil več let pravni zastopnik in odbornik. Ne gre spregledati niti njegovih dosežkov na gospodarskem področju, če omenimo zgolj soustanovitev ljubljanske kreditne banke, prek katere se je lahko povezal s podobnimi ustanovami drugod. Dokler ga niso valovi življenja vrgli na obrežje, da bi znova zaslišal šumenje gozdovja in oglašanje ptičev, da bi znova videl zeleno bukovje pod visoko glavo starega Blegoša ... Da bi se, obogaten z izkušnjami in doživetji v dolgih desetletij javnega delovanja in néhanja, lahko znova povrnil v zavetje zapisane in lepe besede, kjer je mogel najti svoj najpristnejši izraz. Zato naj ne bo v Tavčarjevem letu, pisateljevi večstranskosti navkljub, preveč energij usmerjenih v vprašanje, ali je bil dober ali slab politik, tudi ne v brezplodno razpravljanje o tem, ali je bil postromantik ali realist, temveč raje v to, kaj nam je povedal kot pisatelj in človek in nam ima pravzaprav povedati še danes! izr. prof. dr. Urška Pereničpredsednica Programskega odbora vseslovenskega leta Ivana Tavčarja
Ustanovna seja Programskega odbora
Tavčarjevemu vsestranskemu udejstvovanju želimo slediti tudi pri vsebinski pripravi dogodkov Tavčarjevega leta, zato smo v Programski odbor za pripravo praznovanj povabili predstavnike z najrazličnejših področij. Poleg župana Milana Čadeža tako v odboru sodelujejo:- dr. Urška Perenič - Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,- Milena Zupančič – igralka v filmu Cvetje v jeseni in ambasadorka Tavčarjevega leta, - dr. Marjeta Zorc – Tavčarjeva sorodnica, ustanoviteljica Medicorja,- dr. Ignacija Fridl Jarc – Kulturno in znanstveno društvo Slovenska matica, - dr. Helena Jaklitsch – Ministrstvo za kulturo RS,- Lenart Jurij Kučić – Ministrstvo za kulturo RS,- Vili Leban – ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, - ddr. Igor Grdina - ZRC SAZU, - dr. Peter Čeferin - predstavnik odvetniške stroke, - Andraž Poeschl – urednik kulturnih in umetniških programov RTV SLO, - Aleksander Geržina – Veleposlaništvo RS na Dunaju, - Gorazd Penko – Kolesarsko društvo Rog, organizacija Maratona Franja, - mag. Jani Šalamon – Lovska zveza Slovenije. Programski odbor za organizacijo dogodkov Tavčarjevega leta se je danes zbral na svoji prvi ustanovni seji v kavarni Dvorca Visoko. Ugledni gostje so po pozdravu župana Milana Čadeža, ki je uvodoma zbranim predstavil tudi prenovljeni Dvorec Visoko, v prijetnem in ustvarjalnem vzdušju oblikovali programsko shemo dogodkov Tavčarjevega leta. Za vodjo programskega odbora je bila potrjena dr. Urška Perenič, ki že snuje obsežno knjigo o ustvarjanju znamenitega pisatelja Poljanske doline, katere izid je načrtovan v drugi polovici leta. Nabor dogodkov Tavčarjevega leta bo podrobneje predstavljen na otvoritveni tiskovni konferenci konec februarja. Skupaj s sodelavci agencije za promocijo kulture Kreativna baza bodo dogodke soustvarjali sodelavci občine in Zavoda Poljanska dolina. Med delovnim kosilom so goste obiskali tudi domači koledniki, ki so vsem zbranim ob ritmih zimzelene melodije Poljanska dolina v svoji koledniški poslanici za leto 2023 zaželeli še posebej »dobre letine«.
Leto 2023 razglašeno za leto pisatelja Ivana Tavčarja
Širši slovenski javnosti je dobro poznan kot plodovit pisatelj novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus pa obsega prek štirideset umetniških del. Njegova dela so danes del šolskega literarnega kanona. Njegova najbolj znana dela so roman Izza kongresa, povest Cvetje v jeseni, zgodovinski roman Visoška kronika, podpisuje pa se med drugim tudi pod dela Med gorami: slike iz Loškega pogorja, V Zali in Vita vitae meae. Občina Gorenja vas – Poljane bo k obeležitvi Tavčarjevega leta pristopila celostno in skozi vse leto, pri čemer se bomo povezali z različnimi akterji s področja kulture in znanosti. Poleg načrta znamčenja ter spodbujanja javnih in zasebnih ustanov v občini, da se pridružijo praznovanju, bomo kreativno zasnovali in organizirali vrsto dogodkov, ki bodo imeli nacionalni odmev.
