Tavčarjevo leto
V letu 2023 obeležujemo 100. obletnico smrti znamenitega rojaka pisatelja dr. Ivana Tavčarja, avtorja ikoničnih zgodb iz življenja Poljanske doline, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, zato je Vlada RS leto 2023 razglasila za Tavčarjevo leto.
Kot človeku širokega duha, številnih sposobnosti in naprednih idej, ki se je kot deželni in državni poslanec na Dunaju ter ljubljanski župan povzpel tudi v vrh takratnega javnega življenja, se bomo poklonili z bogatim utripom raznovrstnih praznovanj skozi celotno Tavčarjevo leto.
Zvočna knjiga povesti Cvetje v jeseni
Zvočnico sestavlja deset delov – vsak v povprečno traja nekaj manj kot 20 minut - ki bodo v nadaljevanjih v oddaji Odprta knjiga na sporedu do 15. decembra. Prvemu delu so dodani tudi poglobljeni razmisleki o Tavčarju in njegovem delu iz govora dr. Petra Čeferina s slavnostne akademije ob Tavčarjevem letu. Z naslovom Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo: slavnostna akademija ob 100. obletnici smrti je potekala 29. maja letos v Gorenji vasi. Režiser zvočnice Klemen Markovčič je govor v oddajo Odprta knjiga umestil tudi zato, da se ohranijo Čeferinovi razmisleki, ki nedvomno širijo perspektivo védenja o Tavčarju, njegovem delu, našem prostoru in nas samih. Za radijsko različico je bila uporabljena glavna tema izvirne glasbe Urbana Kodra, ki je leta 1973 nastala za istoimenski televizijski film Matjaža Klopčiča. Za to glasbo so se odločili, ker je pri Slovencih ta tema tako rekoč že ponarodela. Zvočno knjigo so zasnovali dramski igralec Željko Hrs, režiser Klemen Markovčič, tonska mojstrica Sonja Strenar, fonetičarka Suzana Köstner in korektorica Emanuela Montanič Sekulović. Produkcija 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in ZKP RTV Slovenija, avgust 2023. Tavčar je povest Cvetje v jeseni napisal sredi prve svetovne vojne. "Vojni moriji ob ljubezenski zgodbi je postavil nasproti še podeželsko idilo. Tako kot že skoraj štiri desetletja prej v črticah v zbirki Med gorami je tudi tokrat izrazil nasprotje med pokvarjenim meščanskim in zdravim kmečkim življenjem, domača zemlja je nujna tudi za bujno razraščanje narodovih korenin. Misel o ljubezni, ki naj bi nam bila v pogubo, je v drugačnem okolju izpostavil že v knjigi V Zali. Pisateljeva sporočila so torej stalnica, a Cvetje v jeseni je le eno," je ob izdaji zvočnice zapisal urednik literarnih oddaj na Radiu Slovenija Vlado Motnikar.
Predstavitev knjige Ivan Tavčar: Na valovih življenja Urške Perenič
Pogovor bo vodila novinarka in urednica Maruša Prelesnik Zdešar, dogodek pa popestrila tudi glasba Jazzmin. Avtorica knjige, Urška Perenič, je redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Pred dvema letoma smo lahko brali njeno znanstveno monografijo o Josipu Jurčiču, tokrat pa se je posvetila Ivanu Tavčarju. Knjiga nas popelje med valove Tavčarjevega življenja in ustvarjanja, vse od njegovih prvih objav v šolskih glasilih do njegove zrelosti v klasičnem realizmu. Poljanca spremljamo na njegovih mnogoštevilnih poteh med ljubljanskim Bregom, kjer se je ustalil s svojo življenjsko družico Franjo in otroki, ter Visokim, kjer so bile korenine njegove dejanske in želene biti in kjer so svoj večni mir našli ne samo Tavčarjevi, temveč tudi junaki in junakinje Tavčarjeve Visoške kronike. »Knjiga sodi v širše zastavljeni literarnozgodovinski projekt, kakor sem si ga zastavila pred približno tremi leti«, je o delu, ki je preplet biografije in znanstvenega besedila povedala literarna zgodovinarka. »V središče postavlja slovenski literarni realizem ter najboljše predstavnike te usmeritve v drugi polovici 19. stoletja. Med njimi Ivan Tavčar zaseda čisto posebno mesto, saj ni bil samo prvi in edini pravi naslednik Josipa Jurčiča, temveč samosvoj in edinstven človek in ustvarjalec, ki se mu je, oplemenitenemu z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami, izpisal sijajen in do danes navdihujoč pripovedniški opus.«
Predstavitev gradiva Ivana Tavčarja v Narodni in univerzitetni knjižnici
V Veliki čitalnici bo v poklon visoškemu gospodu pripravljena priložnostna predstavitev izbora obsežne zbirke tiskanih in prevodnih izdaj Ivana Tavčarja ter njegove rokopisne zapuščine in ostalin, ki jih hranijo v NUK. Na ogled bodo med drugim rokopisne ostaline Ivana Tavčarja, denimo fragment Visoške kronike, ter fotografije in dela, ki so izšla v tiskani obliki za časa njegovega življenja. V NUK pripravljajo tudi spletni učni pripomoček za interaktivno učenje o življenju in delu Ivana Tavčarja.
Znanstveni pogledi na raznolik opus dr. Ivana Tavčarja
Dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica in urednica na Slovenski matici, je v svojem izvajanju preučila in obsežno predstavila Tavčarjevo vlogo v zgodovini Slovenske matice. »Pisatelj in politik dr. Ivan Tavčar je v javno življenje na Slovenski matici vstopil na vso moč leta 1880. Prvič je prav to leto opozoril nase s svojim bučnim in kritičnim nastopom na občnem zboru Slovenske matice 14. aprila, in drugič, ker je prav v Letopisu Slovenske matice za leto 1880 pod psevdonimom Emil Leon, ki je bil eden od Tavčarjevih najljubših psevdonimom, izšla njegova noveleta V Karlovci…,« je povedala Fridl Jarc, ki je nanizala še vrsto zanimivih podrobnosti Tavčarjevega sodelovanja pri delu Slovenske matice. Ddr. Igor Grdina je razpravljal o Tavčarjevem romanesknem vzporedniku Ljubljanskemu kongresu evropskih sil leta 1821, ob tem pa je analiziral Tavčarjev roman Izza kongresa, pisateljevo najdaljšo pripoved. Kot ugotavlja Grdina, pisateljev tekst ni pripoved o političnem shodu, temveč o dogajanjih v času in v kraju, v katerem se ta odvija. »Kongres pa je za pripoved vendarle pomemben, saj realistično odgovarja na vprašanje, kako je mogoče, da so se takšne osebe, kot jih pisatelj vključi v svoj roman, lahko konstituirajo tako pester (mikro)svet.« Dr. Urška Perenič, ki je prav te dni izdala pri Beletrini monografsko študijo o Tavčarju z naslovom Ivan Tavčar, Na valovih življenja, pa se je ukvarjala predvsem z njej najljubšemu novelskemu ciklu V Zali. Iz tega Tavčarjevega pisanja lahko razberemo univerzalno misel, ki sicer ni neposredno povezana s knjigo, vendar je njeno sporočilo dovolj jasno: »Da namreč̌ ljubezen, ki se konča s smrtjo, uničenjem, propadom, omogoča tudi intenzivno življenje in se čez prag smrti lahko prelije v ljubezen brez mere.« Dr. Milena Mileva Blažić se je spraševala, zakaj dela Ivana Tavčarja niso več del literarnega kanona oziroma kateri avtorji klasiki, sodobni klasiki in sodobniki so potemtakem del literarnega kanona v slovenskem šolstvu. Celo v SFRJ je imel Tavčar v šolskem kurikulumu več prostora kot ga ima danes. Dr. Peter Čeferin je razpravljal o Tavčarju kot odvetniku, ki ima zgodovinske zasluge za uveljavitev slovenskega jezika v uradnem poslovanju in za uveljavitev vladavine prava v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Tavčarjev pravni jezik in način izražanja pa je Čeferin označil kot »poezijo prava.« Dr. Ivan Čuk je govoril o Tavčarju kot sokolu, kajti Tavčar je bil dvakrat starosta Ljubljanskega sokola, in sicer med letoma 1882 in 1883 ter v obdobju med 1895 in 1905. Ivan Tavčar kot presona non grata je bilo naslovljeno izvajanje dr. Jerneja Kusterleta. Tavčar je bil zaradi svoje avtonomne drže in »osebnega ponosa s primesmi samoljubja« velikokrat trn v peti konservativnim in klerikalnim krogom. Dr. Andrej Rahten in dr. Jurij Perovšek sta govorila o Tavčarju kot politiku. Rahten je v središče svojega prispevka postavil stike Ivana Tavčarja s hrvaško politiko in analiziral njegove nastope na Hrvaškem v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Zasluge za njegovo odločitev za tesnejše sodelovanje s Hrvati gre pripisati strankarskemu kolegu Ivanu Hribarju, s katerim sta se takrat družno razglašala za narodna radikalca. Perovšek pa je spregovoril o Tavčarju kot strankarskemu prvaku, županu in protiboljševiku. »Ko je Ivan Tavčar leta 1910 prevzel vodenje Narodno napredne stranke na Kranjskem, je bil že dolga leta uveljavljeni slovenski politik. Kot eden od ključnih nosilcev tedanjega kulturnega boja na Slovenskem je dosledno vodil liberalni boj proti katoliški strani. Leta 1912 je svoj dotedanji politični položaj podkrepil še s prevzemom županovanja Ljubljane, ki jo je vodil do leta 1921,« pravi Perovšek. Prispevek dr. Timothya Pogačarja iz ZDA se je ukvarjal z migracijo v leposlovnih delih Ivana Tavčarja. Prispevek se osredotoča na Tavčarjeve Slike iz Loškega pogorja, objavljene med letoma 1876 in 1888 in zbirko Med gorami, in sicer na temo prvinskega strahu pred ločitvijo od doma oziroma domačega kraja. Zelo zanimiv in oseben je bil prispevek dr. Metke Zorc, sorodnice Tavčarjevih, saj je bil Tavčar brat stare matere od očeta Zorčeve. »Doma smo gojili posebno spoštovanje do tradicije in družinskih korenin, prenašale so se mnoge misli spoštovanega strica tudi v naše življenje. Vrednote poštenosti, odnosa do sočloveka in izobrazbe, za kar je bil zgled prav Tavčar, so nam predstavljale svetel vzgled. Še posebej mlajšim so nam bili v zgled njegovi sinovi, med katerimi sem posebno ljubezen gojila do prof. dr. Igorja Tavčarja, začetnika sodobne medicine na slovenskih tleh in soustanovitelja Medicinske fakultete v Ljubljani«, je strnila svoje spomine dr. Metka Zorc.
Predstavitev nove knjige Urške Perenič: Ivan Tavčar, Na valovih življenja
V novi knjigi Urške Perenič spoznamo Tavčarja skozi njegovo življenje in dolga desetletja literarnoustvarjalne poti, začenši s prvimi objavami v šolskih rokopisnih glasilih, prek objav v Slovenskem glasniku v Celovcu do vse resnejših nastopov v Zori in Ljubljanskem zvonu, s katerimi je Tavčar ne samo formalno nasledil Josipa Jurčiča, ampak dejansko postal njegov prvi in edini pravi pisateljski naslednik. Od tod pa je šla ustvarjalna pot »visoškega gospoda« le še navzgor, dokler ni dosegel zrelosti klasičnega realizma ter v Cvetju v jeseni in Visoški kroniki v izčiščenem in zrelem izrazu zapel poslednjo pesem duhovni obliki ljubezni, ki je (najbrž) tudi najvišja oblika ljubezni. Ivan Tavčar premišlja in piše, vržen na valove življenja, ki ga nosijo in zibajo, visoko dvigajo in globoko spuščajo, ki glasno hrumijo in tihotno šumijo, da bi se naposled izlili v literarne besede. Knjigo lahko kupite v spletni knjigarni založbe Beletrina.
105 let od prve Narodne vlade, v kateri je bil tudi dr. Ivan Tavčar
Tavčar je bil v tej prvi Narodni vladi poverjenik, danes bi rekli minister, in bil je zadolžen za prehrano. Predsednik te vlade, ki je sicer trajala le slaba dva meseca, nasledila pa jo je Deželna vlada, pa je bil Josip Pogačnik, ki je bil član Slovenske ljudske stranke, Tavčar pa je v vladi zastopal liberalce. Kljub kratkemu mandatu je ta vlada izjemno pomembna. Prva slovenske Narodna vlada je namreč uvedla slovenski jezik kot uradni jezik na področju Slovenije, namesto nemških uradnikov je na vse pomembne uradniške položaje imenovala slovenske uradnike ter sprejela številne ukrepe za ureditev gospodarskih, socialnih in kulturnih razmer. Odstopila je ob nastanku Kraljevine SHS, vendar je opravljala delo še do imenovanja Deželne vlade, ki jo je nato vodil dr. Janko Brejc. Narodna vlada, ki se ji je Tavčar pridružil pet let pred svojo smrtjo, je bila pomemben korak v zgodovini slovenskega naroda. V času, ko je Tavčar opravljal delo ministra, pa je bil hkrati tudi župan Ljubljane. In še nekaj zanimivosti iz Uradnega lista Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je 4. novembra 1918 objavila razglas o imenovanju vlade. Državljane je med drugimi pozvala: "Združite vse svoje sile v blaginjo naše domovine!" Ali: "Nihče ni upravičen, si sam delati pravice." In dalje: "Rojaki, spoštujte imetje, čast in poštenje drugorodnih sodržavljanov!"
Prireditev ob zaključku likovnega in literarnega natečaja v Tavčarjevem letu 2023
Državni likovni natečaj z naslovom »Tavčarjevo leto« je razpisala OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas, literarni natečaj »Zemlja domača ni prazna beseda« pa OŠ Poljane. Obe šoli sta zbirali prispevke od aprila do konca junija 2023, torej v lanskem šolskem letu. Povezali sta se z Občino Gorenja vas – Poljane in Kulturno umetniškim društvom Trata. Več o prireditvi Literarni prispevki Fotogalerija prireditve
Kulinarika z zgodovinskim pridihom
Dr. Ivan Tavčar, ugleden slovenski pisatelj, politik in pravnik, katerega stoletnico smrti obeležujemo letos, je bil prav tako strasten lovec, in njegova strast do lova je bila globoko povezana z ljubeznijo do narave. Tavčarjeva posest na Visokem je bila obsežna, z dovolj divjadi, ki je pogosto končala na mizah visoških gospodarjev in njihovih služabnikov. Lov pa takrat ni bil samo način pridobivanja hrane, temveč tudi priložnost za druženje. Glede na besede Mojce Šifrer Bulovec, kustosinje Loškega muzeja Škofja Loka, so pri družini Kalan natančno vedeli, kaj bo gospodinja postregla ob prazničnih priložnostih. To je dokumentirano v knjigi "Ta dobra stara kuha," ki vsebuje recepte visoške gospodarice Ane Kalan, zbrane v knjigi Pavla Hafnerja, vnuka zadnje gospodarice na Visokem. Knjiga nas popelje v način kuhanja in prehranjevanja v 19. stoletju, kjer je bilo na meniju visoške gospode obilo mesa, vključno z govedino, svinjino, divjačino, ovčetino, jerebicami, ribami in celo rečnimi rakci. Kalanova knjižnica pa je bila obogatena tudi s štirimi kuharskimi knjigami. Mojca Šifrer Bulovec je na dogodku lovskih večerij predstavila tudi tradicionalno juho, ki se je pripravljala na Visokem v 19. stoletju, tisto juho, ki se je dolgo kuhala v loncu v črni kuhinji, nato pa se je hladila več ur, da so se okusi popolnoma prepletli. V preddverju dvorca so goste pričakali unikatni kulinarični pozdravi Matjaža Erzarja, ki so spominjali na travniško cvetje iz širnih poljan Visokega. Ti pozdravi so vključevali sirove lizike, pašteto iz jelenovih možganov, skuto s prekmurskim bučnim oljem, repo in presno zelenjavo iz domačega vrta. Na mizi se je nato pojavil jelenov carpaccio, spremljala pa ga je mlada solatna mešanica, staran sir, pinjole in črni kruh. Kot glavna jed je bil postrežen poljski prepeličji file, spremljalo pa ga je rdeče zelje z jabolkom, zabeljeni mlinci in pečeno korenje. Za zaključek je sledil domači šturdelj z vanilijevim sladoledom, vse pa je bilo spremljano z izbranimi vini. Matjaž Erzar, mojster divjačinske kulinarike, tudi sam avtor kuharske knjige o divjačini, je izpostavil svojo prednost kot lovec, saj pozna najboljše načine priprave različnih delov divjačine in kdaj so najbolj primerni za pripravo v kuhinji. Poudaril je, da je v slovenskih gostilnah in restavracijah vse več divjačine, vendar pa obstaja še veliko rezerv. Slovenski gozdovi so bogati z divjadjo, a večina najboljšega divjačinskega mesa konča v izvozu namesto na krožnikih v slovenskih gostilnah in restavracijah. Dogodek je bil tudi priložnost za razpravo o vlogi lovstva in ohranjanju narave ter kulturne dediščine. Martina Ambrožič Tušar, ki upravlja kavarno dvorca Visoko, je poudarila pomen kulinarike kot del dediščine ter izrazila željo, da bi tradicionalno pripravo drobnjakovih štrukljev vključili v Unescov seznam nesnovne dediščine. Vse to kaže na rastočo zanimanje za kulinariko, ki se ozira v preteklost, hkrati pa jo obogati s sodobnimi pristopi in tako ohranja bogato kulturno dediščino ter spodbuja turizem v Poljanski dolini.
Ponatis Tavčarjevega romana 4000
Glavna tema Tavčarjevega ironičnega romana, ki so ga za izdajo pri ZRC SAZU tudi jezikovno posodobili, je klerikalizem, ki pa ga Tavčar kritizira z vsemi oblikami humorja, in kot so zapisali pri založbi, je pisanje Tavčarja v tej knjigi »svarilna zmes Butalcev Frana Milčinskega in Orwellove grozljivke 1984, zato moramo njegovo osnovno sporočilo jemati resno in pri tem ohraniti sposobnost posmehovanja.« Literarni zgodovinarji označujejo roman 4000 kot satirčno-distopični roman. Ddr. Igor Grdina v Tavčarjevem zborniku, ki je izšel pri isti založbi leta 2015 ravno pod njegovim uredništvom, pravi, da je pomen romana »vsekakor mnogo večji v literarnorazvojni kot pa politični perspektivi; poleg Mencingerjevega Abadona, ki je v Ljubljanskem zvonu izhajal leta 1893, je v slovenski literarni klasiki najpomembnejše futurološko besedilo.« Tavčar je roman 4000 objavljal pod psevdonimom Nevésekdo, ne zaradi tega, ker bi skrival svojo identiteto ali da bi se distanciral od svojega besedila, temveč, kot pravi ddr. Grdina, je Tavčar s tem »poskušal doseči opozorilni učinek v smislu, da tematizira obči problem in da postaja nevarno povedati, kaj kdor koli – slehernik vsakega imena in priimka – misli.« Mimogrede, »nevesekdo« je v drugačni podobi kot v času Tavčarja postal vsakdan na socialnih omrežjih. Žal ne kot literarna in inteligentna satira, temveč kot anonimna in nekulturna obračunavanja.
