Cvetje v jeseni sem prebral morda desetkrat

1.3.2023

… »Tavčarja (Emil Leon) Cvetje v jeseni sem prebral morda desetkrat …« Tako je zapisal dr. Boris Furlan v pismu svoji hčerki Staši Furlan Seaton, korespondenco iz leta 1951 – 1957 pa je v knjigi Skozi gosto noč zbrala in uredila Alenka Puhar. Knjiga je izšla v začetku letošnjega leta pri založbi Beletrina.

Ta stavek omenjamo zato, da lahko ob tej okrogli obletnici smrti Ivana Tavčarja dodajamo še en drobec o pomenu tega velikega pisatelja, pravnika in politika, ki je s svojo literaturo posegal v vse družbene sloje, njegova literatura pa je večna in Furlan seveda ni bil edini, ki je kakšno Tavčarjevo knjigo večkrat vzel v roke.

Dr. Boris Furlan, rojen 1894 v Trstu, je bil eden vodilnih slovenskih pravnikov v času med obema vojnama, prvi dve leti po koncu druge svetovne vojne pa je bil tudi redni profesor in dekan ljubljanske pravne fakultete. Maja leta 1947 so Furlana aretirali in obtožen je bil vohunstva, nato pa na montiranem stalinističnem procesu, znanem kot Nagodetov proces, obsojen na smrt. Kazen so mu kasneje znižali na 20 let zapora, po štirih letih preživetih v samici in uničenem zdravju je bil pogojno izpuščen in za tem sta si v letih preostanka življenja s hčerko, ki je živela v ZDA, redno dopisovala. Kot zanimivost dodajmo, da v teh pismih Furlan omenja tudi Igorja Tavčarja, sina Ivana Tavčarja, ki je Furlana zdravil v ljubljanski bolnišnici. Opisuje ga kot dobrega zdravnika, ki se je zavzel za pacienta.