Tavčarjevo leto
V letu 2023 obeležujemo 100. obletnico smrti znamenitega rojaka pisatelja dr. Ivana Tavčarja, avtorja ikoničnih zgodb iz življenja Poljanske doline, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, zato je Vlada RS leto 2023 razglasila za Tavčarjevo leto.
Kot človeku širokega duha, številnih sposobnosti in naprednih idej, ki se je kot deželni in državni poslanec na Dunaju ter ljubljanski župan povzpel tudi v vrh takratnega javnega življenja, se bomo poklonili z bogatim utripom raznovrstnih praznovanj skozi celotno Tavčarjevo leto.
Kulinarika z zgodovinskim pridihom
Dr. Ivan Tavčar, ugleden slovenski pisatelj, politik in pravnik, katerega stoletnico smrti obeležujemo letos, je bil prav tako strasten lovec, in njegova strast do lova je bila globoko povezana z ljubeznijo do narave. Tavčarjeva posest na Visokem je bila obsežna, z dovolj divjadi, ki je pogosto končala na mizah visoških gospodarjev in njihovih služabnikov. Lov pa takrat ni bil samo način pridobivanja hrane, temveč tudi priložnost za druženje. Glede na besede Mojce Šifrer Bulovec, kustosinje Loškega muzeja Škofja Loka, so pri družini Kalan natančno vedeli, kaj bo gospodinja postregla ob prazničnih priložnostih. To je dokumentirano v knjigi "Ta dobra stara kuha," ki vsebuje recepte visoške gospodarice Ane Kalan, zbrane v knjigi Pavla Hafnerja, vnuka zadnje gospodarice na Visokem. Knjiga nas popelje v način kuhanja in prehranjevanja v 19. stoletju, kjer je bilo na meniju visoške gospode obilo mesa, vključno z govedino, svinjino, divjačino, ovčetino, jerebicami, ribami in celo rečnimi rakci. Kalanova knjižnica pa je bila obogatena tudi s štirimi kuharskimi knjigami. Mojca Šifrer Bulovec je na dogodku lovskih večerij predstavila tudi tradicionalno juho, ki se je pripravljala na Visokem v 19. stoletju, tisto juho, ki se je dolgo kuhala v loncu v črni kuhinji, nato pa se je hladila več ur, da so se okusi popolnoma prepletli. V preddverju dvorca so goste pričakali unikatni kulinarični pozdravi Matjaža Erzarja, ki so spominjali na travniško cvetje iz širnih poljan Visokega. Ti pozdravi so vključevali sirove lizike, pašteto iz jelenovih možganov, skuto s prekmurskim bučnim oljem, repo in presno zelenjavo iz domačega vrta. Na mizi se je nato pojavil jelenov carpaccio, spremljala pa ga je mlada solatna mešanica, staran sir, pinjole in črni kruh. Kot glavna jed je bil postrežen poljski prepeličji file, spremljalo pa ga je rdeče zelje z jabolkom, zabeljeni mlinci in pečeno korenje. Za zaključek je sledil domači šturdelj z vanilijevim sladoledom, vse pa je bilo spremljano z izbranimi vini. Matjaž Erzar, mojster divjačinske kulinarike, tudi sam avtor kuharske knjige o divjačini, je izpostavil svojo prednost kot lovec, saj pozna najboljše načine priprave različnih delov divjačine in kdaj so najbolj primerni za pripravo v kuhinji. Poudaril je, da je v slovenskih gostilnah in restavracijah vse več divjačine, vendar pa obstaja še veliko rezerv. Slovenski gozdovi so bogati z divjadjo, a večina najboljšega divjačinskega mesa konča v izvozu namesto na krožnikih v slovenskih gostilnah in restavracijah. Dogodek je bil tudi priložnost za razpravo o vlogi lovstva in ohranjanju narave ter kulturne dediščine. Martina Ambrožič Tušar, ki upravlja kavarno dvorca Visoko, je poudarila pomen kulinarike kot del dediščine ter izrazila željo, da bi tradicionalno pripravo drobnjakovih štrukljev vključili v Unescov seznam nesnovne dediščine. Vse to kaže na rastočo zanimanje za kulinariko, ki se ozira v preteklost, hkrati pa jo obogati s sodobnimi pristopi in tako ohranja bogato kulturno dediščino ter spodbuja turizem v Poljanski dolini.
Ponatis Tavčarjevega romana 4000
Glavna tema Tavčarjevega ironičnega romana, ki so ga za izdajo pri ZRC SAZU tudi jezikovno posodobili, je klerikalizem, ki pa ga Tavčar kritizira z vsemi oblikami humorja, in kot so zapisali pri založbi, je pisanje Tavčarja v tej knjigi »svarilna zmes Butalcev Frana Milčinskega in Orwellove grozljivke 1984, zato moramo njegovo osnovno sporočilo jemati resno in pri tem ohraniti sposobnost posmehovanja.« Literarni zgodovinarji označujejo roman 4000 kot satirčno-distopični roman. Ddr. Igor Grdina v Tavčarjevem zborniku, ki je izšel pri isti založbi leta 2015 ravno pod njegovim uredništvom, pravi, da je pomen romana »vsekakor mnogo večji v literarnorazvojni kot pa politični perspektivi; poleg Mencingerjevega Abadona, ki je v Ljubljanskem zvonu izhajal leta 1893, je v slovenski literarni klasiki najpomembnejše futurološko besedilo.« Tavčar je roman 4000 objavljal pod psevdonimom Nevésekdo, ne zaradi tega, ker bi skrival svojo identiteto ali da bi se distanciral od svojega besedila, temveč, kot pravi ddr. Grdina, je Tavčar s tem »poskušal doseči opozorilni učinek v smislu, da tematizira obči problem in da postaja nevarno povedati, kaj kdor koli – slehernik vsakega imena in priimka – misli.« Mimogrede, »nevesekdo« je v drugačni podobi kot v času Tavčarja postal vsakdan na socialnih omrežjih. Žal ne kot literarna in inteligentna satira, temveč kot anonimna in nekulturna obračunavanja.
Franja Tavčar, ena najvplivnejših žensk svojega časa
Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja. Darja Groznik Povezava do posnetka oddaje Sledi časa
V Zali, bralna uprizoritev ob 100. obletnici smrti Ivana Tavčarja
Kot je zapisala avtorica priredbe in dramaturginja Tatjana Doma: "Ljubezen, ki nam je vsem v pogubo, je rdeča nit, povezovalna tema, povesti V Zali (1894). V slogu Dekamerona se v povesti prepletajo štiri izpovedi. V radijski priredbi Ljubezen nam je vsem v pogubo se prepletajo tri ljubezenske izpovedi, ki izhajajo iz kmečkega okolja. Vse tri zgodbe zaobjemajo glavni motiv o silni in uničujoči ljubezni." Literarni večer V Zali je nastal v koprodukciji s Cankarjevim domom in je del cikla Ars teatralis. Povezava do posnetka bralne uprizoritve
Tavčar je živel v Ljubljani, srce je imel v Poljanski dolini
Vseslovensko leto dr. Ivana Tavčarja je tako dobilo svoj odmev tudi v Ljubljani, v parku, ki ga je zasnoval Jože Plečnik in ki že nekaj časa služi tudi kot razstavni prostor. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, z veliko mero pa tudi Ljubljano. Župan občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež je v svojem nagovoru ob otvoritvi, ki je bila v sredo eno uro pred poldnevom, to tudi lepo podčrtal. »To je dan, ko Poljanska dolina prihaja v Ljubljano. Več kot sto let nazaj je bil človek iz Poljanske doline zelo pomembna osebnost v glavnem mestu. Bil je prvi človek glavnega mesta, bil je župan, to je bil naš rojak dr. Ivan Tavčar. Pa ni bil le župan, bil je tudi poslanec, Ivan Tavčar je živel v Ljubljani, toda srce je imel v Poljanski dolini. Vedno je zahajal v Poljansko dolino po navdih«, je povedal Milan Čadež in se ob tem zahvalil vsem, ki so zaslužni za to razstavo, predvsem javnemu zavodu Poljanska dolina in Turizmu Ljubljana. Dr. Urška Perenič, velika poznavalka Tavčarja, ki je tudi predsednica programskega odbora letošnjega vseslovenskega Tavčarjevega leta, je spregovorila ob otvoritvi in popeljala po razstavi. Pereničeva je ravno te dni založbi Beletrina oddala rokopis nove knjige o dr. Ivanu Tavčarju, pri tem pa je omenila tudi veliko predhodnikov, literarnih zgodovinarjev, ki so se pred njo ukvarjali z raziskovanjem Tavčarjevega literarnega opusa in življenja. Na prvem mestu je izpostavila Marjo Boršnik, ki velja za prvo damo slovenske literarne zgodovine, pa Ivana Prijatelja in ddr. Igorja Grdino. Sama pa je pri svojem delu odkrila tudi veliko novih pričevanj o Tavčarju, ki bodo objavljeni v novi knjigi. Tudi dr. Urška Perenič je poudarila, da je pomembno, da je ta razstava v Ljubljani, kjer je bil Tavčar župan. Tavčar je bil razpet med Visokim in Ljubljano, kjer je na Bregu tudi imel hišo. Svoj nagovor ob otvoritvi razstave pa je dr. Urška Perenič zaključila: »Cvetje v jeseni je slavospev Poljanski dolini, vendar ga sama razumem kot slavospev ljubezni; ljubezni, ki je na nek način večna.«
Na pragu jeseni še Cvetje v jeseni
Pomen filmske upodobitve Cvetja v jeseniPol stoletja po smrti Ivana Tavčarja pa je bil posnet tudi film Cvetje v jeseni, ki je bil premierno predvajan 21. junija 1973. To je bilo leto, ko je bila Slovenija še globoko v Jugoslaviji in Cvetje v jeseni je pomemben film za slovensko filmsko kulturo, saj je bil prvič posnet v celoti v Sloveniji in s slovenskimi igralci. Film je bil tudi prvi slovenski film, ki je bil predvajan v kinematografih po svetu. Film Cvetje v jeseni je bil nagrajen na več festivalih. Na 7. festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 1973 je prejel nagrado za najboljši film, Bert Sotlar pa je bil nagrajen za najboljšo moško vlogo, leto kasneje pa je v Puli Matjaž Klopčič prejel nagrado za najboljšo režijo. Film je bil leta 1974 tudi nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Film Cvetje v jeseni je bil prvič predvajan na slovenski televiziji RTV Slovenija 6. februarja 1976. To je bila priložnost, da je film postal dostopen širši publiki prek televizije, potem ko je že prej dosegel gledalce v kinematografih. Predvajanje na televiziji je omogočilo, da je film postal še bolj prepoznaven in priljubljen med gledalci. V decembru 2012 je RTV Slovenija končala še digitalizacijo tega filma. Film je postal kulturna ikona in pomemben del slovenske filmske zapuščine. Zaradi svoje zgodbe, likov in glasbe je postal prepoznaven in priljubljen v slovenskem kulturnem prostoru. Uspeh filma Cvetje v jeseni je vplival na slovensko filmsko industrijo tako, da je spodbudil večje zanimanje za domačo produkcijo ter poudaril pomen kakovostnih filmskih vsebin. Povedano v enem stavku, film Cvetje v jeseni je postal simbol slovenske kinematografije in je prispeval k njenemu razvoju, mednarodni prepoznavnosti in spodbujanju kulturne identitete Slovenije. Režiserska vizija Matjaža KlopčičaMatjaž Klopčič je kot režiser filma Cvetje v jeseni kajpak imel ključno vlogo pri ustvarjanju tega filma. Klopčič je odlično usmerjal igralce, določal vizualno podobo filma, izbiral prizore ter držal nadzor nad pripovedno strukturo in sporočilom filma.Njegova režiserska vizija je v veliki meri oblikovala celoten film, od izbire prizorišč, postavitve kamer, igre igralcev do estetskega videza. Klopčič je moral poskrbeti za to, da so bili usklajeni vsi elementi filma, vključno z igro, scenografijo, kostumi in glasbo. Vplival je na vsak vidik produkcije filma, ki je pripomogel k oblikovanju končnega izdelka in želenega vzdušja, ki je posebej poudarilo čustva vseh likov v filmu ter sporočilnost preneslo na občinstvo.Poleg Cvetja v jeseni se iz bogatega Klopčičevega opusa vsi spomnimo filma Moj ata, socialistični kulak, Sedmina, pa filma Ljubljana je ljubljena, Dediščina, Na papirnatih avionih, Vdovstvo Karoline Žašler in še bi lahko naštevali njegove celovečerne, kratke in televizijske filme. Najboljša igralska zasedbaGlavno vlogo sta v filmu Cvetje v jeseni sta odigrala legendarna Polde Bibič kot doktor Janez in Milena Zupančič kot Meta. V ostalih vloga je nastopila plejada takrat najboljših slovenskih igralcev. Bert Sotlar kot Boštjan Presečnik, Štefka Drolc kot Barba Presečnik, Maks Bajc kot Mlačan, Jože Zupan kot Šimen Skalar, Duša Počkaj kot Luca Skalar, Šimnova žena, Dare Ulaga kot Danijel, Stane Leban kot Jakopin, Iva Zupančič kot Liza, Andrej Kurent kot Bon, Pavle Jeršin kot Anžon in Ivanka Mežan kot Maruša. Milena Zupančič je bila takrat na začetku svoje kariere in v teh letih je gotovo postala prva dama slovenskega gledališča in filma. Ob letošnjem jubilejnem Tavčarjevem letu pa je tudi ambasadorka tega leta. Klopčič si je za prizorišče snemanja izbral različne lokacije, seveda je na prvem mestu Poljanska dolina, kjer so se odvijali pomembni prizori, ki so poudarili lepoto slovenskega podeželja in prispevali k vzdušju zgodbe. Eden od znanih prizorov v filmu se dogaja na Blejskem gradu in ob Blejskem jezeru, kar je dodalo čarobnost filmski atmosferi. Snemali so tudi v slovenski prestolnici, kjer so uporabili različne lokacije, da so ustvarili raznolike kulise in vzdušja. V filmu prepoznamo tudi Kranjsko goro, pa Radovljico in druge manjše slovenske kraje, ki so prispevali k pestrosti prizorišč. Mojstrovina Urbana KodraFilm pa je zaslovel tudi po glasbi, ki jo je napisal Urban Koder, na citre pa jo je odigral Miha Dovžan. Koder je s to glasbo prispeval k ustvarjanju edinstvenega vzdušja v filmu, znal je poudariti čustvene tone in ujeti atmosfero Tavčarjeve zgode. Ta glasba je postala klasika slovenske filmske glasbe. Koder, ki je bil skladatelj, dirigent, glasbeni urednik, predvsem pa jazz trobentač, je napisal glasbo za kakšnih 20 filmov. Sicer pa je v slovenski filmski glasbi po kakovosti in dosegu težko najti primerljivo glasbeno temo, ki bi bila podobna glasbi iz Cvetja v jeseni. Mnogi kritiki pa omenjajo, da bi ji v zahodnem svetu morda lahko našli primerjavo le v Gershwinovi skladbi Summertime iz opere Porgy and Bess.
Citrarsko druženje na Gorenjskem
Bogat program z vodenimi ogledi bo potekal vse od 10. ure do poznega popoldneva na več lokacijah v Poljanski dolini. Zaključna prireditev, 9. slovenski citrarski večer "Cvetje v jeseni", bo potekala ob 17. uri na Dvorcu Visoko. Prijave na edinstven dogodek se zbirajo do 1. 9. 2023 preko elektronske pošte neli.zkos@gmail.com ali po telefonu: 051 242 314 (Neli Zidar Kos).
Obudili spomine na film Cvetje v jeseni
Povest, ki jo večina pozna kot celovečerni film Cvetje v jeseni, je bila posneta kot nadaljevanka v treh delih, ki je premiero doživela 21. marca leta 1973. Kasneje so nadaljevanko skrajšali v celovečerni film, ta pa je premiero doživel v istem letu točno šest mesecev kasneje, 21. septembra. Premiera nadaljevanke v marcu, ki je bila v Škofji Loki, je bila tako obiskana, da vsi ljudje niso mogli v dvorano in so jo predvajali v dveh terminih. Izjemen uspeh filma se je nadaljeval z mnogimi nagradami, ki jih je film prejel doma in v tujini. Leta 1973 je na Puljskem filmskem festivalu film prejel tri prestižne nagrade, in sicer dve zlati, Matjaž Klopčič za režijo in Niko Matulj za scenografijo, srebrno pa je prejela Milena Zupančič, ki se je s to vlogo za vedno zapisala v srca Slovencev. Tudi na Tednu domačega filma je Matjaž Klopčič prejel zlato plaketo Metoda Badjura za režijo. Preprosto kmečko dekle, ki je življenje živelo tako, kot so ga nekdaj vsa kmečka dekleta, se zaljubi v Janeza, ki na kmete pride na dopust in oddih. Ljubezen kljub njuni razliki v letih zagori, in ko že vse kaže, da se bo srečno končala, se ob Janezovi snubitvi Meti od same sreče ustavi srce in v njegovem naročju umre. Dokaj neobičajna tematika kmečkega življenja je bila tedaj precej odmaknjena od meščanstva in režiser Klopčič je mojstrsko prikazal preprosto ljubezen, trdo življenje na kmetih, razlike med bogatejšimi kmeti in revnejšimi bajtarji ter odnose med njimi. Film je ravno zato postal eden najbolj priljubljenih slovenskih filmov. Po petdesetih letih je zato prav, da se ustvarjalci, ki so to Tavčarjevo povest prenesli na filmska platna in televizijske ekrane, ponovno srečajo tam, kjer se je vse začelo. Na Jejlarjevi domačiji. Člani Turističnega društva Stari vrh in Kulturno-zgodovinskega društva Pustote so se tako lotili zahtevne naloge in na svečano praznovanje povabili kar nekaj ustvarjalcev tega kultnega slovenskega filma. Praznovanje je bilo razdeljeno na tri dele. Prvi del se je pod okriljem Kulturno-zgodovinskega društva Pustote odvil na topel poletni večer. Film pod zvezdami, kakor so poimenovali predstavo, se je odvil v Luši, pri Kovkarjevi domačiji, kjer so pred predvajanjem filma Cvetje v jeseni nastopili Francetovi Orgličarji in pevec Janez Triler. Predstavili so se tudi gostje Franci Zajc, producent filma, in Helena Koder, ki je premiero filma v letu 1973 spremljala kot novinarka Televizije Slovenija, obenem pa je bila s filmom povezana tudi preko moža Urbana Kodra, ki je za film napisal nepozabno glasbo. Film, ki je bil predvajan na velikem platnu v idiličnem okolju ob stari kajži, si je ogledalo veliko število ljudi. Sedežev – senenih kock – je bilo precej premalo, da bi sedeli vsi. Pred predvajanjem filma je vse prisotne s filmskega platna pozdravila Milena Zupančič, ki je prizorišče obiskala nekaj dni prej. Vse pohvale prirediteljem tega prvega dela praznovanja, Kulturno-zgodovinskemu društvu Pustote, ki je pripravilo res lep večer. Nadaljevanje praznovanja so naslednji dan začeli s pohodom po poti snemanja filma Cvetje v jeseni. Pohodnikov je bilo kljub vročini in času dopusta več kot sto in z velikim zanimanjem so spremljali predstavitev prizorov na vseh točkah, kjer so se pohodniki ustavili. Sledil je še popoldanski – glavni del praznovanja, ki je potekal na Jejlarjevi domačiji, ko so na dneve snemanja obujali spomine poleg že prej omenjenih Franca Zajca, Helene Koder in Neli Klopčič še igralka Marijana Jaklič Klanjšek ter domača statista, ki sta sodelovala pri snemanju – Ivanka Božnar in Mirko Štibelj. Besedo sta dobila tudi Tone Kokelj, ki se spominja snemanja na domači Jejlarjevi kmetiji, in Janez Šturm, ki je ob pripravi dogodka izvedel še prenekatero zanimivost iz zakulisja snemanja. Ves pogovor pa se je odvijal ob opisovanju in spominih na dneve, preživete pod Starim vrhom, ki jih je ob obisku pred nekaj dnevi prirediteljem zaupala Milena Zupančič. Samo prireditev so spremljali še nekatera imena iz filmskega sveta. Gabrijela Fleischman, ki je sodelovala pri maski, Drago Kočiš, ki je v letu 2012 s svojo ekipo opravil izjemno delo in film obnovil in digitaliziral, pozdravili so tudi Dušana Severja, dolgoletnega sodelavca pri Viba filmu. Program je povezovala Martina Kolenc, ki se je za ta dogodek prelevila v Meto in skupaj z Janezom Pelipenkom kot doktorjem Janezom prireditvi dodala pristen pridih filma Cvetje v jeseni. V programu je sodelovala tudi Barbara Kržišnik, ki je na citre zaigrala vsem poznano nosilno melodijo iz filma, Vito Logar, ki je z lajno poustvaril vzdušje praznika v času Mete in Janeza, ter domači godci, ki so s staro glasbo poskrbeli, da sta se tudi tokrat Janez in Meta zavrtela. Praznik, ki ga ta kultni slovenski film zasluži, so zaključili s prijetnim druženjem. Hermina Jelovčan
Z Visoškim loncem v drugo polovico Tavčarjevega leta
Uvod v kulinarično doživetje s prepletom kulture, tradicije, sodobnosti in predvsem spoštovanja do Tavčarja in zgodovine, je bil organiziran ogled dvorca, sledila pa je predstavitev poljanskih oblačil, folklora in vrhunec dogajanja s poskušanjem stare visoške jedi. Občinski javni zavod za turizem in kulturo Poljanske doline, ki se je podpisal pod organizacijo, je uspel ponuditi dogodek, ki bo mnogim še dolgo ostal v spominu. Z željo ponovitve. Novosti: omara in obnovljeni relief svete družine Obiskovalci so bili iz vse Slovenije, mladi in stari, prav prijetno je bilo videti zakonski par, ki je imel pri sebi tudi eno starejših izdaj Tavčarjeve Visoške kronike in jo pred začetkom prireditve s spoštovanjem prebiral. Tavčar je vendarle slovenska literarna klasika in po njem posegajo ne le v obveznih šolskih programih, ampak kljub množici najrazličnejših knjig, ki jih vsako leto natisnemo, Tavčar s svojo literaturo še vedno privablja bralce. Kustosinja Loškega muzeja Biljana Ristić je predstavila zbirke Kalanove rodbine, ki je na Visokem gospodarila od sredine 17. stoletja pa skoraj do konca 19. stoletja, ter Ivana in Franje Tavčar, ki sta visoški domačiji gospodarila 45 let. Družinska grobnica Tavčarjevih je nedaleč stran, od koder se odpira lep pogled na posestvo in dvorec. Sprehod skozi bogato zgodovino tega dvorca se je nekoliko dlje časa ustavil ob dveh svežih pridobitvah na Visokem, omari iz ljubljanske Tavčarjeve odvetniške pisarne in obnovljenem reliefu Svete družine, ki je po 130 letih ponovno vrnjen na nekdanje mesto v Tavčarjevem dvorcu. Ohranjanje oblačilne dediščine Andreja Stržinar se ukvarja z oblačilno dediščino škofjeloškega območja in obiskovalce je seznanila z načinom oblačenja v preteklosti. Izpod njenih rok pa nastajajo tudi odlični kostumi za mnoge gledališke predstave, prav tako oblači mnoge folklorne skupine, tudi skupino Zala, ki deluje pod streho turističnega društva Žirovski Vrh. Na trati pred dvorcem so ti plesalci zaplesali venček gorenjskih plesov; seveda, brez štajeriša ni šlo. »Žal ni več ljudi, ki bi delali takšna oblačila,« pravi Andreja Stržinar, ki ima rada svoje delo in se boji, da bi to znanje v prihodnosti tonilo v pozabo. »To delo moraš imeti rad, sicer ne gre.« Mi pa dodajamo: in imeti moraš veliko znanja in potrpežljivosti, saj večina teh oblačil, ki so naravnega materiala, zahteva mnogo ur strpnega in natančnega dela. »Alpski stil noše, to je ta naša gorenjska noša, je zelo bogat, takrat so si jih lahko privoščili le meščani. Pa tudi istrska noša je zelo bogata. Pomembno je, da ohranjamo oblačilno dediščino Slovenije in naših pokrajin,« je dodala Stržinarjeva. Visoški lonec: praznični z mesom, vsakdanji brez Že v času Kalanov pa je okusna in bogata jed, ki so jo imenovali visoški lonec in se je to ime ohranilo do danes, pomenila nekakšen kulinarični praznik. »Gospodinja je pripravila tri lonce, enega za družino, drugega za posle, tretjega za služinčad. Dala jih je v krušno peč, pustila v peči štiri ure, nato jih vzela iz peči, zavila v flanelo in kotličke postavila v leseno skrinjo, kjer se je jed počasi ohlajala. Tako je bila ta hrana še boljša. Tak lonec so pripravljali poleti, ko je njiva nudila domačo zelenjavo,« je povedala Martina Ambrožič Tušar, ki je vodja kavarne v Tavčarjevem dvorcu. Kuhali so prazničnega in vsakdanjega, praznični je bil z mesom, vsakdanji brez mesa. Hišni kuhar Janez Kržišnik je skuhal praznični lonec, torej z mesom, recept pa je poiskal v knjigi Ta dobra stara kuha Pavla Hafnarja, pravnuka zadnje Kalanovke z Visokega. »Resda nisem kuhal v krušni peči, tako kot nekoč, že tako mi je bilo dovolj vroče,« je bil kratek hišni kuharski mojster, preden pa so slavnostno odkrili pokrovko z lonca, pa je bil lonec nekaj časa na toplem v skrinji in zavit s senom. Osem evrov za bogato porcijo pa je res bila sindikalna cena, obiskovalci pa zelo zadovoljni. Tudi župan občine Gorenja vas – Poljane Milan Čadež, ki je tudi bil na prireditvi, je z veseljem pospremil še eno dogajanje ob vseslovenskem Tavčarjevem letu. Ljudje so zadovoljni ob raznolikih in bogatih prireditvah, turisti prihajajo v Poljansko dolino in na Visoko, vseslovensko Tavčarjevo leto je ob prvem polčasu zabeležilo vsestranski uspeh. In tudi druga polovica Tavčarjevega leta bo bogata s prireditvami.
Tavčarjevo posedanje po ljubljanskih vrtovih
Prispevek Helene Koder, ki ga je naslovila Za Almo, je zanimiv tudi glede Ivana Tavčarja in njegovega prijateljevanja z očetom Alme Sodnik. Pred tem pa še nekaj besed o Almi Sodnik. Sodnikova je bila prva profesorica filozofije in prva dekanija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bila je prva doktorandka filozofije na ljubljanski univerzi, doktorirala je ravno pred stotimi leti, kot ženski pa ji je v tistih časih bila onemogočena normalna akademska kariera in se je borila za enakopravnost žensk. Njena življenjska pot je bila trnova, saj ji je umrl dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Umrla je leta 1965. In kje najdemo povezave s Tavčarjem? Kodrova podrobno opisuje to družino, saj je bil njen mož Urban Koder nečak Alme Sodnik in po tej plati je Helena Koder Almo tudi osebno dobro poznala. Oče Alme Sodnik je bil Urban Zupanec, njihov rod pa izhaja iz vasi Martinji Vrh v Selški dolini, v Ljubljani, kjer so živeli, pa se je ukvarjal s podjetništvom in je bil solastnik trgovin. Tako kot Tavčar je bil tudi Zupanec po prepričanju liberalec, bil je tudi pomemben član Sokola, konjenik in strasten lovec. Kodrova piše, da sta se s Tavčarjem dobivala vsak dan, ali v gostilni Pri roži v Židovski ulici ali pa na Zupančevem vrtu. Tega vrta ni več, tam je danes postavljen spomenik Antona Aškerca. Glede na to, da je bila Alma Sodnik rojena 1896 in da sta Tavčar in njen oče bila velika prijatelja, je seveda bilo tudi dobro poznanstvo med takrat še mlado Almo in Tavčarjem. Helena Koder je tudi zapisala domnevo, da je začetni prizor in pripoved v knjigi Cvetje v jeseni postavljeno prav na vrt Urbana Zupanca, ki je bil za obzidjem križevniškega samostana in kjer sta Ivan Tavčar in Urban Zupanec rada posedala. Toda drugi avtorji menijo, da je pri teh dveh uvodnih stavkih (»Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem.«) mišljen vrt Andreja Šarabona, ljubljanskega veletrgovca, kjer se je Tavčar prav tako velikokrat zadrževal. Konec koncev to niti ni tako pomembno, vsekakor pa to kaže, da je Ljubljana nekoč imela veliko lepih vrtov, kjer je bilo priljubljeno zbirališče takratnega meščanstva.
V začetku je bila beseda
Na razstavi, ki je bila na ogled 24. in 25. junija v mali dvorani Sokolskega doma v Gorenji vasi, so se s svojimi izdelki predstavile članice društva ter učenci klekljarskih krožkov osnovnih šol Ivana Tavčarja Gorenja vas in Poljane. Posebnost letošnje razstave je bil tudi klekljan nakit iz žičke avtorice, članice društva, Danice Erznožnik. Za kulturni del odprtja razstave je poskrbela glasbena skupina Loške orglice, blagoslovil pa jo je župnik Marjan Lampret.
Nova pridobitev na Dvorcu Visoko
Dr. Ivan Tavčar jo je uporabljal v svoji odvetniški pisarni v Ljubljani. Kasneje je zamenjala več lastnikov, sedaj pa je našla svoje mesto v muzejski sobi Dvorca Visoko, posvečeni pisatelju in bo spominjala na njegov pravniški poklic. Najbrž je v njej hranil različne dokumente. Izdelana je iz kvalitetnega lesa iglavcev in furnirana s trdim lesom, najbrž orehovino ali češnjo. Oblikovana je v tipičnem slogu poznega 19. stoletja, s pridihom neorenesanse. Ljudsko je to stilno obdobje, ko so tudi na pohištvu oživljali stare umetnostne sloge, imenovano »alt deutsch« (staronemško).
