Tavčarjevo leto

Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Ivanu Tavčarju

Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke

6.3.2023

19. februarja 1923 se je v dvainsedemdesetem letu starosti izteklo življenje Ivana Tavčarja, ki se ga sto let kasneje spominjamo kot enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. Njegovi najbolj znani deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Slednje poznamo tudi po nepozabni filmski uprizoritvi. Tavčar pa se je poleg pisateljevanja posvečal tudi politiki in je bil velika figura slovenskega javnega življenja v času, ko je razpad Avstro-Ogrske pomenil možnost novega začetka in nove ureditve za številne narode, ki jih je monarhija združevala. V nadaljevanju predstavljamo njegovo življenje in delo ter vpliv, ki ga je imel na slovensko kulturno in politično krajino.

Tavčarjev portret, avtor Jurij Šubic, 1885.

Rojen v kajži, pokopan na dvorcu

Dvorec Visoko na Poljanah. Fotografija: Domen Rant/ Wikipedija

Poljanska dolina ima posebno mesto v življenju Ivana Tavčarja. Rodil se je 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko kot prvi izmed sedmih otrok. Njegov oče je bil kajžar, družina se je preživljala s kmetijstvom, najstarejšemu sinu pa je bil namenjen duhovniški poklic, zato je bil poslan v šolo. Nazadnje je pristal na Dunaju, kjer je študiral pravo, nato pa se je ustalil v Ljubljani, kjer je živel do smrti, a se je vedno rad vračal v rojstni kraj. Tam je leta 1893 kupil dvorec Visoko, na katerega se je še posebej navezal. Obsežni arhivi so mu ponudili več kot dovolj materiala za zgodovinski roman in tako je nastalo njegovo pozno delo Visoška kronika. Dvorec Visoko, ki se danes imenuje tudi Tavčarjev dvorec, si je pisatelj izbral tudi za svoje zadnje počivališče.

Od duhovništva do pravnika

Ivan Tavčar je izhajal iz kmečke družine, a je s finančno pomočjo očetovih bratov, ki sta bila duhovnika, lahko prišel do izobrazbe in se tako znašel v samem jedru slovenskega meščanstva. Sprva se je tudi sam šolal za duhovnika, nato pa je prekršil predpise ljubljanskega deškega zavoda, ko se je ponoči skrivaj splazil čez vrtni zid. S tem je bil izključen, zato je zapustil Ljubljano in nadaljeval šolanje v Novem mestu, kjer je opravil dva razreda. V tem času je moral opustiti misel na duhovniški poklic, saj se je po dveh letih vrnil nazaj v Ljubljano in se vpisal na gimnazijo. Vseskozi je bil odličen učenec, zavedal pa se je tudi časa, v katerem je živel. Narodna zavest je pod razpadajočo monarhijo naraščala in teženj po osamosvojitvi je bilo vse več. Tudi učenci ljubljanske gimnazije, med katerimi je bil Tavčar, so bili vse bolj nezadovoljni s prevladovanjem nemščine pri učnih urah. Narodno čitalnico jim je bilo prepovedano obiskovati. Domoljubnim čustvom so se zato še bolj vneto predajali po pouku v krčmah, v zadnjem letniku pa jim je gimnazijsko vodstvo pustilo, da so obiskovali prireditve in predstave Deželnega gledališča tudi v slovenskem jeziku. To je botrovalo tudi Tavčarjevi odločitvi za študij prava na Dunaju, saj je menil, da bo pravnik koristil slovenstvu. Po opravljenih pripravništvih in odvetniškem izpitu je odprl svojo pisarno v Ljubljani, kjer je deloval do smrti ...

Sanja Podržaj

Več na povezavi

Dostopnost