Kaj nam je povedal kot pisatelj ...

30.1.2023

Stojimo na pragu stote obletnice smrti “visoškega gospoda”, ki je bila glavna spodbuda za razglasitev vseslovenskega leta Ivana Tavčarja, čeprav je že njegov pisateljski predhodnik z Dolenjskega nekje posrečeno zapisal, da je najvažnejši faktor v življenju posameznika rojstvo. To pa je še kako veljavno za nam dragega “jubilanta”, sploh če vzamemo, da se bodo rojstne Poljane in pravzaprav vsa dežela pod Blegošem in čisto posebej Visoko, kjer sta z “zelo ljubko gospo” Franjo našla svoj zadnji dom, neizbrisljivo vpisali v njegovo literarno delo.

Kaj ni v Cvetju v jeseni, kmečki povesti in obenem “labodjem spevu”, ki ga je Tavčar na jesen življenja v Ljubljanskem zvonu objavil pod psevdonimom iz pomladi svojega življenja (in sicer Emil Leon), vse povedano? In to takó lepo, da človeku še danes seže do srca. Pisateljev alter ego, ki začne svojo pripoved “na najlepšem ljubljanskem vrtu”, v družbi gospic, v senci divjega kostanja (ta pa je mimogrede tudi simbol jeseni), namreč zaključuje z mislijo, da se slovenskemu narodu njegova zemlja ne sme vzeti, ampak mora na njej stati “kot večno drevo”, katerega korenine pa ne bodo usahnile le, če bo za to delal, če se bo pametno odločal, najsi gre za poklic ali izbiro zakonskega partnerja – če se bo torej zavedal življenja.

Ivan Tavčar se življenja jè zavedal, kakor se je zavedal dejstva, da slovenska književnost (v njegovem času) ima svoj vpliv in učinek. Kajti zakaj bi se mu sicer zdelo smiselno njenim odjemalcem, torej (izobraženim) slovenskim bralcem, v sklepu in obenem vrhuncu “labodjega speva” še sporočiti, naj v zakonskih zvezah rojevajo otroke, “ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!”

Vendar se je prav tako zavedal, da samó leposlovno ustvarjanje ne bo dovolj, ampak bo potrebna resna delavnost v javnem prostoru, kjer je naposled mogoče zagotoviti širši odmev tudi književnosti. (Dandanašnji pa se ob vsem tem samokritično vprašati, ali ima nemara institucionalna slavistika oz. slovenistika – katere resen “predmet” preučevanja je Tavčar vselej bil in bo to moral ostati tudi potem, ko bomo obrnili list na koledarju! – nazúnaj tako bledičen obraz zato, ker ima premalo njenih cenjenih predstavnikov kak zares viden položaj v širšem javnem življenju, kjer se edino lahko srečujeta strokovni in laični interes za književnost, njen profesionalni in laični bralec, ki je hkrati tudi najštevilčnejši bralec.) In takó se je moral Tavčar slejkoprej vključiti v politiko, kjer se je s funkcije mestnega odbornika in ljubljanskega podžupana skozi leta povzpel na župansko funkcijo. Bil je deželni in državni poslanec, zraven je zasedel več pomembnih položajev v kulturno-literarnih ustanovah. Med njimi v Dramatičnem društvu v Ljubljani, ki mu je bil najprej član in potem v letih 1880–1881 in 1896–1902 tajnik in predsednik, v Narodni čitalnici in Slovenskem bralnem društvu v Kranju, v Slovenskem pisateljskem društvu in v društvu ljubljanski Sokol pa v prvi slovenski znanstveni založbi Slovenska matica, kjer je bil več let pravni zastopnik in odbornik. Ne gre spregledati niti njegovih dosežkov na gospodarskem področju, če omenimo zgolj soustanovitev ljubljanske kreditne banke, prek katere se je lahko povezal s podobnimi ustanovami drugod.

Dokler ga niso valovi življenja vrgli na obrežje, da bi znova zaslišal šumenje gozdovja in oglašanje ptičev, da bi znova videl zeleno bukovje pod visoko glavo starega Blegoša ... Da bi se, obogaten z izkušnjami in doživetji v dolgih desetletij javnega delovanja in néhanja, lahko znova povrnil v zavetje zapisane in lepe besede, kjer je mogel najti svoj najpristnejši izraz.

Zato naj ne bo v Tavčarjevem letu, pisateljevi večstranskosti navkljub, preveč energij usmerjenih v vprašanje, ali je bil dober ali slab politik, tudi ne v brezplodno razpravljanje o tem, ali je bil postromantik ali realist, temveč raje v to, kaj nam je povedal kot pisatelj in človek in nam ima pravzaprav povedati še danes!

izr. prof. dr. Urška Perenič
predsednica Programskega odbora vseslovenskega leta Ivana Tavčarja