Tavčarjevo leto
V letu 2023 obeležujemo 100. obletnico smrti znamenitega rojaka pisatelja dr. Ivana Tavčarja, avtorja ikoničnih zgodb iz življenja Poljanske doline, vodilnega ustvarjalca slovenskega realizma in enega naših največjih pripovednikov vseh časov, zato je Vlada RS leto 2023 razglasila za Tavčarjevo leto.
Kot človeku širokega duha, številnih sposobnosti in naprednih idej, ki se je kot deželni in državni poslanec na Dunaju ter ljubljanski župan povzpel tudi v vrh takratnega javnega življenja, se bomo poklonili z bogatim utripom raznovrstnih praznovanj skozi celotno Tavčarjevo leto.
Tenis v belem na Tavčarjevem Wimbledonu
Po letečem cilju kolesarskega maratona Franja na Visokem, s katerem se je slovenski kolesarski šport spomnil, da je dr. Ivan Tavčar ustanovil prvi slovenski kolesarski klub, to je Klub slovenskih biciklistov Ljubljana, je konec minulega tedna na Visokem potekal še teniški turnir v belem. Leta 1897 je dr. Ivan Tavčar ob dvorcu Visoko v Poljanski dolini namreč zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji, ki je bilo na travnati podlagi, v Občini Gorenja vas - Poljane pa smo se pred leti odločili, da bomo ponovno zgradili travnato igrišče in tako smo ob letošnjem jubilejnem Tavčarjevem letu spet organizirali turnir v belem. Pod uspešno organizacijo sta se podpisala Zavod Poljanska dolina in Športno društvo Partizan Gorenja vas. Dvodnevni turnir je potekal v dvojicah, sobotni del pa je bil prava paša za oči, saj so igralci in igralke nastopali v oblekah iz časa, ko je Tavčar na Visokem postavil svoj »Wimbledon«. Dame so bile oblečene v dolga bela krila in bluze, moški v dolge bele hlače in srajce z metuljčki. V celodnevnem tekmovanju in druženju so igre opravili v skladu s postavljenimi pravili iz takratnega časa, tudi z loparji, ki so bili narejeni iz lesa, ki pa so imeli manjše glave in težje ročaje v primerjavi s sodobnimi loparji. Visoški gospodar se je s svojim travnatim igriščem za tenis že zelo zgodaj pridružil trendom takratnega časa. V začetku razvoja je bil tenis namenjen predvsem višjim slojem prebivalstva; to je bila sprva igra, ki so jo igrali v privilegiranih družbenih krogih in elitnih klubih. Praviloma so tenis igrali bogatejši posamezniki, pripadniki plemstva, višjega meščanstva in drugi družbeni sloji z ustrezno finančno močjo. V občini Gorenja vas - Poljane se tako pridružujemo po svetu precej razširjeni tradiciji igranja tenisa v starih oblačilih in s starimi loparji. Po svetu obstajajo različni klubi, društva in organizacije, ki se posvečajo temu posebnemu načinu igranja. Takšne prireditve so pogosto oblikovane kot rekonstrukcije zgodovinskih teniških turnirjev ali kot posebni dogodki, ki oživljajo duh preteklega obdobja. Eno od najbolj znanih prizorišč, kjer se ohranja tradicija starega tenisa, je All England Croquet and Lawn Tennis Club v Wimbledonu v Veliki Britaniji. Klub je dom legendarnega turnirja Wimbledon, vendar poleg sodobnega tenisa ohranja tudi tradicijo igranja starega tenisa. Župan Občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež je ob tej priložnosti dejal: »Ob Tavčarjevem letu se trudimo našega rojaka odkriti tudi na drugih področjih, ne samo kot pisatelja, kot smo se učili v šoli. Vemo, da je bil najprej pravnik, pa politik in tudi športnik. Kot kolesarju smo Tavčarju dali veliko pozornost ob maratonu Franja, saj je bil ob Dvorcu na Visokem etapni cilj. Organizatorjem maratona sem izrazil idejo, da bi imeli tako imenovani Tavčarjev etapni cilj tudi v prihodnji letih. Tavčar pa je imel rad tudi tenis in leta 1897 je ob Dvorcu zgradil prvo teniško igrišče na Slovenskem. Ob praznovanju 100-letnice povesti Cvetje v jeseni v letu 2017 smo po 120 letih spet zgradili tenis igrišče in organizirali turnir dvojic v belem, kakršnega so takrat igrali na Visokem. In tudi minulo soboto smo lahko uživali ob gledanju te čudovite igre in igralce v lepih starinskih opravah z lesenimi loparji. Teniško igrišče je res lepo pripravljeno in poljanski Wimbledon kar vabi igralce tenisa.« Urejeno travnato igrišče za tenis bo po tem turnirju na voljo tudi drugim, ki bi radi zamenjali peščena igrišča in se poskusili na travi. Sicer pa je dvorec Visoko z obnovo in kulturno-kulinarično ponudbo v zadnjih letih postal priljubljena točka obiskovalcev iz vse Slovenije. Tenis v belem odlično uspel Teniški turnir v belem v spomin Ivana Tavčarja
Dr. Ivan Tavčar in začetki slovenskega kolesarstva
Dr. Ivan Tavčar na čelu Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana Davnega leta 1887 je bil v Ljubljani ustanovljen prvi slovenski kolesarski klub, ki se je imenoval Klub slovenskih biciklistov Ljubljana (KSBL), prvi predsednik pa je bil ravno dr. Ivan Tavčar. Že dve leti pred tem je bil ustanovljen klub Laibacher Byziklistischer Club, ki so ga ustanovili ljubljanski Nemci (v Mariboru so Nemci ustanovili kolesarski klub Marburger Bicycle Club že leta 1883), vendar v duhu takratnega časa v tem klubu Slovenci niso bili zaželeni. Tudi kolesarstvo je bilo v glede na narodno raznolikost v tedanji avstro-ogrski državi narodnostno polarizirano. Zato so kot protiutež nemškim klubom vrste strnili Rudolf Vesel, dr. Demeter Bleiweiss - Trsteniški, Ernest Koželj, Milan Levstek, Viljem Mayer in še nekateri drugi, ki so 18. decembra 1887 ustanovili slovenski kolesarski kljub, za predsednika pa izvolili dr. Ivana Tavčarja. Tavčar je namreč bil takrat tudi eden od vodilnih mož Sokola in sokolskega gibanja. In ko se danes spominjamo Tavčarjeve vloge v kolesarstvu lahko mirno dodamo, da bi vendarle morali imeti več zavedanja o pomenu in preteklosti ljudeh, ki so v svojem času bili začetniki nekaj novega. Uspešne zgodbe naših profesionalnih kolesarjev in velik razmah rekreativnega kolesarstva v Sloveniji ima svoje temelje že več kot stoletje nazaj. Ponekod pa je mogoče zaslediti ugibanja, da je bil ravno Ivan Tavčar tisti, ki je začel uveljavljati za bicikel povsem slovenski izraz, to je kolo, ki je sedaj skupaj s kolesarstvom postalo splošen pojem, seveda pa je še vedno tudi v uporabi tudi »bicikel«, ponekod »picikel« in podobno, ta uporaba pa je tudi precej regionalno pogojena in omejena. Zgodovinar športa dr. Tomaž Pavlin v svojih raziskavah ugotavlja, da sta v Trstu in Gorici slovenskemu kolesarstvu orala ledino Kolesarski klub Balkan (izšel iz sokolskega društva) in Kolesarsko društvo Gorica, na Štajerskem je podobno vlogo odigral Klub slovenskih biciklistov Celje, leta 1890 je bil ustanovljen Delavski kolesarski klub Idrija in 1898 Delavski kolesarski klub Maribor. Do prve svetovne vojne statistika na Slovenskem beleži 31 kolesarskih klubov in ob tem številu je bil Klub slovenskih biciklistov Ljubljana tudi pobudnik ustanovitve zveze slovenskih kolesarskih klubov in povezovanja s sosednjimi hrvaškimi klubi. Mimogrede, že nekaj let po slovenskih cestah in kakopak tudi na maratonu Franja videvamo kolesarje z napisom Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 in dodatkom Kolesarjenje za dame in gospode. Skupina kolesarskih zanesenjakov se je z imenom društva spomnila te preteklosti, z ustanovitvijo tega društva pa ljubitelje kolesarjenja pozvala, da je ponovno prišel čas za delo kolesarskega kluba ali društva, ki bi združeval iskrene ljubitelje cestnega kolesarstva, ki bi kolesarjenje in kolesarstvo razumeli kot možnost medsebojnega druženja, prijateljevanja in preživljanja skupnega prostega časa. Kolesarjenju so se kmalu pridružile tudi ženske Gotovo ni odveč podčrtati, da je prvi slovenski kolesarski klub začel že zgodaj vključevati tudi ženske. Zgodovinarji športa pri tem dodajajo zanimivost, da so se pri vključevanju žensk med kolesarke pojavljali pomisleki. Anton Aškerc naj bi bil tisti, ki bi takrat pod psevdonimom Antikolesarjevič zapisal kar nekaj zadržkov glede morale, estetike, zdravja in tudi siceršnje fizične podobe žena, ki so kolesarile. Kljub tem pomislekom sicer uglednega pisatelja pa je takrat prav kolesarstvo veljalo kot najprimernejša rekreativna dejavnost za nežnejši spol, ker naj bi bili učinki kolesarjenja koristni za žensko telo. Tudi tu naletimo na priimek Tavčar: Franja, žena Ivana Tavčarja, je namreč bila prva predsednica ženskega telovadnega društva, ki je nastalo v sklopu ljubljanskega Sokola.
Ljubljanski zvon
Ta osrednji slovenski literarni časopis, katerega prvi odgovorni urednik je bil takrat bodoči ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar, je izhajal mesečno in je bil glasilo realistov. Poleg leposlovja je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. V Ljubljanskem zvonu so bili objavljani prispevki pomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev, kot so Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar in Vladimir Bartol. Ob tej priložnosti je v sodelovanju z Železničarskim kulturno umetniškim društvom Tine Rožanc potekal izjemen koncert, naslovljen "Ljubljanski zvon: Glasba in ples skozi čas". Na koncertu so vrhunski folklorni plesalci in glasbeniki uprizorili živahne in barvite folklorne upodobitve iz različnih regij Slovenije. Ta izjemna kulturna prireditev je omogočila občinstvu, da se je poglobilo v vpliv medijev na družbeno življenje ter spoznalo pomembnost Ljubljanskega zvona kot platforme za širjenje idej, kulture in znanosti v slovenskem prostoru. Dogodek je bil nepozaben za vse generacije in je prispeval k ohranjanju kulturne identitete slovenstva ter poudaril družbeno vlogo medijev skozi čas.
TD Stari vrh gostilo ekipo oddaje Dobro jutro
Celotno oddajo si lahko ogledate na povezavi.
Na akademiji poklon Tavčarjevemu delu in življenju
Pozdravni nagovor na akademiji je imel Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, ki je uvodoma pohvalil bogate aktivnosti v Tavčarjevem letu in dodal: »Hvalevredno je, da se v tem času hitrih sprememb in bliskovitega tempa življenja znate ustaviti, ozreti v preteklost in iz preteklosti črpati navdih in zglede za sedanjost. O tem nenazadnje priča tudi sam naslov današnje akademije Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo. In za zgledovati se po Tavčarju imamo res mnogo razlogov. Ivana Tavčarja se upravičeno spominjamo kot enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. Ni prav veliko ljudi, ki ne poznajo njegovih najbolj znanih del, kot sta zagotovo Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Nekoliko manj pa je širši javnosti znano, da se je Tavčar poleg pisateljevanja posvečal tudi politiki in da je bil pomemben akter ob prelomnem času razpada Avstro-Ogrske. Njegova življenjska zgodba je prav poseben navdih tudi zato, ker se je rodil v kajži in umrl na dvoru, ki je bil eden od središč tedanjega družabnega življenja. Življenjska pot od otroka kajžerja, ki mu je bil kot najstarejšemu sinu namenjen duhovniški poklic, do študij prava, županovanja v Ljubljani in lastnika dvorca Visoko, ni bila enostavna in uči nas o pomenu vztrajnosti in prizadevanja.« V nadaljevanju pa je predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič poudaril tudi pomembno povezovalno držo dr. Ivana Tavčarja v takratni politiki. Ker je bil dr. Ivan Tavčar tudi pravnik in odvetnik, se je njegov stanovski kolega dr. Peter Čeferin v svojem slavnostnem govoru dotaknil predvsem njegove vloge odvetnika in odvetništva za Slovence in slovenstvo v prelomnih letih, v katerih je Tavčar živel in ustvarjal, hkrati pa Čeferinov rod prav tako izvira iz Poljanske doline. Čeferin je prepričan, da obstaja povezava med Tavčarjem kot odvetnikom in Tavčarjem kot pisateljem ter Tavčarjem kot odvetnikom in politikom. Nenazadnje je Tavčar kar 39 let opravljal odvetniški poklic, v njegovi pisarni so se šolala mnoga kasneje ugledna pravniška imena. In literatura navaja, da je bil odvetnik dr. Ivan Tavčar sijajen govornik. Tako lahko preberemo, da so bili njegovi govori skrbno pripravljeni in do podrobnosti izpiljeni, saj se je Tavčar izogibal improvizaciji. »Dr. Ivan Tavčar je bil vse življenje odvetnik in bil je politik, pisatelj in športnik. Sodobniki so njegovo odvetniško pisarno imenovali trdnjava liberalizma, kajti dr. Ivan Tavčar se je zavzemal za ekonomsko, versko, politično in nazorsko svobodo. Zavzemal se je za temeljne ideje kot so ustava, liberalna demokracija, svoboda in pravične volitve, človekove pravice in svoboda veroizpovedi. Zavzemal se je za enakopravnost vseh ljudi, za enakost pred zakonom in za avtonomijo narodov,« je svoj nastop zaključil dr. Peter Čeferin. Ambasadorka Tavčarjevega leta Milena Zupančič, ki se zaradi gostovanja v tujini slavnostne akademije ni mogla osebno udeležiti, je zbrane pozdravila in v video nagovoru spregovorila o svojih spominih na snemanje Cvetja v jeseni pred 50 leti. V kulturnem programu je slavnostna akademija vsestransko razkrila in predstavila Tavčarjevo zapuščino z več plati. Ivan Tavčar nas je nagovoril skozi svoja literarna dela v interpretaciji članov KD dr. Ivan Tavčar Poljane, ki so pod vodstvom Andreja Šubica odigrali odlomke iz del Raubarski cesar, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Cvetje v jeseni, Medrug Polanci in Visoška kronika. Kulturni program so dopolnile plesalke plesne skupine Step pod vodstvom Petre Slabe, na klavir je prireditev v živo spremljal pianist Marjan Peternel, zapel pa je tudi otroški pevski zbor OŠ Poljane pod vodstvom Matjaža Slabeta.
Tavčar se vrača v Sokolski dom
Ivan Tavčar je bil vsekakor pomemben akter v slovenskem sokolskem gibanju. V vlogi predsednika Sokola je imel vpliv na organizacijsko strukturo in razvoj telesno-kulturnega gibanja v Sloveniji. Njegovo vodenje in angažiranje sta pripomogla k krepitvi sokolskega gibanja ter njegovemu širjenju med Slovenci. Na Tavčarjevem pogrebu sokolska konjenicaTavčar je s svojim ugledom in literarnim delom prispeval k popularizaciji sokolskih idej in vrednot. Verjel je, da je šport ključnega pomena za razvoj posameznika in naroda. Aktivno se je udeleževal sokolskih prireditev, spodbujal je mlade k telesni vadbi in skrbel za njihovo moralno vzgojo. Prizadeval si je tudi za razvoj sokolske infrastrukture, kot so telovadnice in prostori za izvajanje telesne vzgoje.Tavčarjevo vodenje in vpliv na sokolsko gibanje je pripomoglo k rasti števila članov in širjenju sokolskih društev po Sloveniji. Njegove ideje o športu, telesni vadbi in zdravem načinu življenja so postale pomemben del sokolskega gibanja, ki je vplivalo na širšo družbo in krepilo narodno zavest.Tavčar je bil član ljubljanskega sokola. Ko je pred stotimi leti umrl, sta ob krsti stala dva pripadnika telovadne organizacije Sokol, na začetku sprevoda je jezdila sokolska konjenica. Velik pomen sokolskega gibanjaSokolsko gibanje je bilo izjemno pomembno za ohranjanje slovenske narodne identitete in o tem je pred časom spregovoril tudi dr. Tomaž Pavlin v pogovoru za portal MMC (9. februarja 2020). »Ko cesar Franc Jožef na začetku 60. let 19. stoletja znova uvede možnost, da se državljani prosto organizirajo v društva, tudi v Ljubljani takoj steče akcija. Ljubitelji telovadbe izdajo letak "Zdrav duh v zdravem truplu", v katerem so poudarjali, da v društvo vabijo vse zainteresirane. Telovadno društvo je bilo torej najprej odprto za vse meščane, a je hitro prišlo do spora med slovenskim in nemškim delom članstva, razpravljali so o jeziku društva. Iz enega dela je nato nastalo nemško društvo ("ljubljanski turnverein"), iz drugega pa slovensko društvo, ki so ga poimenovali Južni Sokol. Ime je treba razumeti v duhu panslovanstva, ki je tedaj prevladovalo. Telovadno društvo so že imeli v Pragi, po srednjeveškem južnoslovanskem epskem vzoru sokola junaka pa so ga simbolno poimenovali Sokol. V Ljubljani so v povezavi z njimi društvo imenovali Južni Sokol. Pozneje se je zaradi ukinitve tega društva po nekem pretepu med turnarji in sokoli hitro organiziralo novo in se poimenovalo Ljubljanski sokol. Po letu 1880 nastopi "doba širjenja sokolstva", ki je povezana tudi s slovenskim narodnim vprašanjem. Sokolstvo preseže meje Kranjske, razširi se tudi na Goriško, Tržaško in končno tudi na Štajersko, kjer je sokolsko društvo postalo slovenska trdnjava proti močni nemški poziciji v Celju. Končno se leta 1907 sokolsko društvo ustanovi še v Mariboru, kjer je prebivalstvo v 50 letih po izgradnji železnice in železniške delavske kolonije naraslo z okoli 4.000 na 28.000 – priseljevanje je krepilo nemško podobo mesta. Sokolsko društvo je bilo pomembno za ohranjanje slovenskega deleža v mestu,« pravi dr. Tomaž Pavlin. Spet Sokolski dom Leta 2012 smo bili v občini Gorenja vas – Poljane uspešni na razpisu in s pomočjo finančnih sredstev Eko sklada obnovili stavbo, ki smo jo na pobudo župana Milana Čadeža poimenovali Sokolski dom. V njem so poleg prostorov občinske uprave tudi velika večnamenska dvorana, ena manjša dvorana, knjižnica Ivana Tavčarja Škofja loka – Krajevna knjižnica Gorenja vas, sedež Javnega zavoda Poljanska dolina, v njem gostujeta škofjeloški glasbena šola in ljudska univerza, in tudi telovadnica Sokol’c.
Tavčarjevo leto in glasba Urbana Kodra
Njegova soproga Helena Koder je zbrala vse njegove rokopise, v oddaji pa bo odstrla tudi kanček manj znane preteklosti tega skladatelja ter njegovo povezavo s Tavčarjevim rodom. V Dvorcu Visoko v Poljanski dolini je Kodrovo glasbo posebej za oddajo izvedla komorna zasedba slovenskega saksofonista Andreja Omejca, ki je navdušen izvajalec glasbe Urbana Kodra. Celotno oddajo si lahko ogledate na povezavi.
Ob Tavčarjevem portretu kustosinji za en dan Milena Zupančič in dr. Urška Perenič
Dogodek je bil del projekta Kustos za en dan, to so tradicionalni družabni večeri v Narodni galeriji v Ljubljani, ko obiskovalci spoznavajo umetnost in galerijske umetnine. Druženja, ki potekajo pod vodstvom kustosov, animatorjev in gostujočih strokovnjakov ob četrtkih - od tod tudi njihovo poimenovanje Četrtkovanje -, so postala zelo priljubljena. S ciklom vodstev Kustos za en dan Narodna galerija že od leta 2016 odpira vrata drugačnim pogledom, povezuje različna znanja in zvrsti umetnosti, odkriva zgodbe za umetninami, pri vsem tem pa je najpomembnejši osebni pečat, ki ga z obiskovalci v prijetnem vzdušju deli izbrana znana osebnost. Milena Zupančič in dr. Urška Perenič sta s svojim poznavanjem Tavčarja in siceršnjim nastopom vse obiskovalce navdušili. Prvi kustos za en dan je bil Prešernov nagrajenec, dramatik in pisatelj Tone Partljič, za njim pa se je zvrstilo še več deset drugih znanih osebnosti iz slovenske kulture in javnega življenja, med drugimi Aleš Berger, Aleš Šteger, Boris Cavazza, Ivo Svetina, Aljoša Bagola, Dragan Živadinov, Hana Stupica, če naštejemo le nekaj od teh. Fotografije: Živa Rogelj
Tavčarjev literarni spomenik našemu Blegošu
Blegoš se prepleta skozi mnoga literarna dela Tavčarja in v povesti Cvetje v jeseni je Blegoš omenjen vsaj tridesetkrat. Opisi Blegoša so seveda mojstrski, velikokrat ga nagovarja kot starega prijatelja. »Hotel sem sesti pri poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, če me morda še pozna. (str. 18) Seveda je eden lepših dialogov Janeza in Mete, ko Janez sprašuje Meto okrog lepote Blegoša: "Povej mi, Meta, kedaj je naš Blegoš najlepši? Ali ne tedaj, kadar ga objema jutranja zarja? In kedaj se ti Stari vrh najbolj dopade? Ali ne tedaj, če okrog in okrog njega žari večerna zora? Ti pa se huduješ, da si prinesla s seboj na svet zarjo, ki ti noč in dan obseva obraz! Ali sedaj vidiš, kako si nespametna?" (str. 30) In eden lepših opisov Blegoša je v tistem delu povesti, ko sta se Janez in Meta povzpela na vrh. Tako je Ivan Tavčar opisal Blegoš: »Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Rakitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, katero si moral prehoditi do tratnate njegove strehe. To sva občutila z Meto, ko sva obstala na vrhu. Do svojega sedemnajstega leta je živela v vznožju pod Blegošem, a do danes še ni bila na njem. Če bi po vaseh okoli Jelovega brda povpraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegošu. Naši kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo!« (str. 58) In ko se Janez vrne v Ljubljano, v svojo odvetniško pisarno, v sanjah podoživlja lepe dni v Poljanski dolini in v sanjah hodi tudi na Blegoš. V znak velikega spoštovanja tudi goro zapiše z veliko začetnico. »Vzlic temu sem neprestano mislil na svojega dekliča na Jelovem brdu, in to še celo pri delu, ko sem koval najdolgočasnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala ponoči in podnevi. V sanjah sva hodila na Goro, na Blegoš ter še enkrat preživela šesttedensko skupno bivanje pri Presečnikovih. Časih so me ti spomini tako preobdali, da sem vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval okrog Rožnika in po njegovih plešastih gozdovih, jezen na ves svet in predvsem nase, zaljubljenega starca!« (str. 73) V Visoški kroniki Tavčar Blegoš – na posameznih mestih in v posameznih izdajah pišejo tudi Blegaš - omenja že kar v uvodnih taktih te imenitne knjige. Pripovedovalec zgodbe Izidor Khallan svojega očeta Polikarpa takole opiše: »Ko sem se začel zavedati življenja, je bil oče že petdeset let star. A bil je visok kakor jablana in hrust kakor medved, ki trga ovce po Blegašu.« (Ivan Tavčar, Visoška kronika, Prešernova družba 1973, str. 6). In to prispodobo medveda, ovce in Blegoša uporabi tudi kasneje, ko pravi: »Potem smo živeli dalje, živeli kakor čreda na Blegašu, iz katere je medved odnesel najlepšo ovco.« (str. 157)
Predstavitev slikanice Zlatobrad, skrivnostni Tavčarjev škrat
Danes jo je v družbi župana občine na Dvorcu Visoko predstavil predšolskim otrokom in učencem prvih razredov OŠ Poljane in OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas. Otroci so prejeli vsak svojo slikanico in se posladkali s kepico sladoleda v kavarni Dvorca Visoko. Slikanica je za nakup na voljo tudi v kavarni Dvorca Visoko.
Tavčarjev prispevek k razvoju slovenske pravne kulture
Knjiga, s katero je Tavčar delil »poduk o najpotrebniših zakonih,« je bila pomembna za kmečko prebivalstvo, saj jim je omogočila dostop do pravnega znanja, kdor je to prebiral, pa je lahko bil seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi. Knjiga je bila tudi eden od pomembnih dejavnikov, ki so prispevali k razvoju slovenske pravne kulture in nacionalne zavesti. Poduk o »najpotrebniših zakonih« je napisana v razumljivem slogu tudi za širše prebivalstvo, saj je avtor uporabljal slovenski jezik in se izogibal tujkam in latinizmom. Knjiga je bila tudi eden od prvih virov slovenske pravne terminologije, saj je avtor uvajal nova strokovna poimenovanja za različna pravna področja. Zaradi tega to knjigo tudi uvrščamo kot tisto temeljno delo, ki je prispevalo k razvoju slovenskega jezikoslovja in pravne kulture. Aleksander Hudovernik je v Književnih poročilih leto po izide knjige v Ljubljanskem zvonu zapisal: »Pisatelj, ki pozna narod naš, dobro ve, kako napačne nazore ima naš kmet še vedno o posameznih pravnih razmerah in pravicah; pisatelju je bilo jako dobro znano, da naš narod še vedno preveč zaupava zakotnim pisačem, kakteri ga molzejo, kadar le morejo ter ga večkrat v škodo spravijo.« Na koncu ocene pa Hudovernik pohvali tudi založbo in zapiše: »Knjiga sama na sebi je izvzimiši nekatere malenkosti, osobito jezikoslovne vrste, jako dobra. Srečna je bila misel g. dr. Tavčarja, da se je lotil tega dela, s katerim je udom Mohorjeve družbe jako ustregel in za katero so mu gotovo vsi hvaležni. Družba sv. Mohorja pa je zopet pokazala, kako skrbi za vsestransko izobraženje slovenskega naroda!« Skozi mnoge primere pa lahko v knjigi tudi spoznavamo, o čem so se svojčas ljudje med samo pravdali, kako so iskali pravico in kako so pravico sodniki delili. V knjigi je vrsta priimkov, ki jih v Poljanski dolini in tudi drugod še danes srečujemo. Nekaj primerkov iz pravdanja pa si lahko preberete spodaj v faksimilih iz knjige.
Filatelistična razstava na Visokem
Razstava bo na ogled vsak dan do 23. avgusta, od 9.00 do 19.00 ure, v gospodarskem poslopju poleg Dvorca Visoko. Žig z motivom dr. Ivana Tavčarja je na voljo poštnem okencu v Gorenji vasi od 4. maje dalje (14 dni). Znamko, razglednico in dopisnico pa je mogoče kupiti v kavarni Dvorca Visoko. Prijazno vabljeni na ogled razstave.
