Častni občani

BRANKO SELAK, direktor podjetja Marmor Hotavlje, d.d.
Za dolgoletno uspešno vodenje podjetja Marmor Hotavlje, d.d.

Branko Selak se je rodil 26. novembra 1947 v Dolenji Dobravi. Po končani osnovni šoli in Srednji gradbeni šoli v Ljubljani se je leta 1969 zaposlil v Marmorju Hotavlje in ob delu diplomiral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. V Marmorju Hotavlje je bil sprva vodja obrata, vodil je montažo in proizvodnjo, skrbel za prodajo, vodil večje investicije, bil tehnični vodja in slednjič leta 1980 prevzel direktorsko mesto. Vsa ta leta družba posluje z dobičkom in je postala doma in v tujini znana kot trdna in uspešna.
Marmor Hotavlje, d.d. temelji na 55 letni tradiciji, ki ima jasen cilj ohranjati in povečevati število zaposlenih domačih kadrov. Prioritete pri razvoju, ko družbo vodi Branko Selak s sodelavci so: sodobna opremljenost, usposabljanje kadrov, računalniško podprta informatika, razvoj novih materialov in tehnologij, izvoz na zahtevne trge in ohranitev podjetja v slovenski lasti. V tem se zrcali tudi program razvoja in nakup računalniško krmiljenega stroja za obdelavo kamna, ki so ga kupili kot prvi kamnarji na svetu.  Razvili so nove tehnologije za pridobivanje in proizvodnjo kamna in uvedli okolju prijazno podzemno pridobivanje kamna. Hotaveljski kamnoseki so sodelovali pri gradnji številnih pomembnih objektov doma in v tujini. Med pomembnejšimi so kongresni center Harare Zimbabwe, Business park Viena Dunaj, več hotelov v Nemčiji in Švici, poslovni in hotelski objekti v Rusiji ter luksuzne ladje in jahte za avstrijske, nemške, danske in norveške kupce. Ladja The World je po Titaniku najprestižnejša prekooceanka. S kamnitimi izdelki so polepšali Ljubljanski grad, Narodno Galerijo, Državni zbor, Fakulteto za organizacijske vede v Kranju,  Linhartov trg v Radovljici, Maistrov trg v Kranju, Mestni trg v Idriji, Fontano Solkan, Park spomina Teharje, kopijo Robbovega vodnjaka. 
Letos bodo položili in vgradili kamen na skoraj 400 objektov, med njimi izstopajo Grand hotel Medija, Poslovni center LUZ, Stekleni dvor, upravna stavba LEK in Etnografski muzej. Pravkar zaključujejo dela na fasadi Hrama Sv. Save v Beogradu. To je največja Pravoslavna cerkev na svetu, za podjetje pa največji in najzahtevnejši posel, ki so ga do sedaj pridobili v mednarodni konkurenci.
Branko Selak je bil zadnjih sedem let pred razpadom bivše države predsednik upravnega odbora združenja kamnarjev Jugoslavije, Kamergran v Beogradu, leta 1998 je prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne dosežke trajnega pomena v gospodarstvu, je predsednik Združenja gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije, predsednik Društva direktorjev občin Škofja Loka, Gorenja vas – Poljane, Žiri in Železniki, član upravnega odbora Združenja Manager Slovenije ter član Nadzornega sveta Gorenjske banke.
Branko Selak je s strokovnim znanjem, osebno zavzetostjo, učinkovitimi ter uspešnimi metodami vodenja družbe dosegel gospodarske rezultate, ki so vidno prispevali k uresničevanju ciljev družbe. Izreden posluh ima za potrebe kulturnih in športnih društev in s sponzoriranjem prispeva k pestremu društvenemu utripu v občini. Znal je prisluhniti tudi potrebam domačega kraja in širše občine ter prispevati v dobro razvoja kraja in ljudi. Vedno in povsod poudarja od kod izhaja. S svojo dejavnostjo in ugledom prispeva k razvoju kraja.

 
PETER JOVANOVIČ, kipar, risar in likovni samouk iz Dolenje Žetine
Za dolgoletno delo na področju likovnega ustvarjanja.

Peter Jovanovič se je rodil 6. februarja 1938 v Dolenji Žetini. Svoje formalno šolanje je zaključil 1952. leta, ko je končal obvezno šolanje.
Riše že od svojega osmega leta dalje, prvi honorar za svoje likovno delo pa je dobil že pri desetih. Svoje prve risbe, na katerih je poskušal upodobiti življenje okrog sebe je narisal v samotah svojega doma, pripetih na strme bregove visoko gori pod Blegošem. Njegova pot uveljavljanja v slovenskem likovnem prostoru se je pričela 1956. leta, ko je poslal reviji Mlada pota v oceno nekaj svojih risb. Prve risbe je objavil v isti reviji dve leti kasneje. Takrat se je začel ukvarjati tudi s kiparjenjem, ki je kasneje, ko se je kot materialu zapisal lesu, postalo njegov razpoznavni znak.
1959 leta je prvič razstavljal svoje risbe na skupinski razstavi sodelavcev revije Mlada pota v ljubljanskem nebotičniku. Od takrat je ves čas razstavljal bodisi v skupini ali pa se je občinstvu predstavil s samostojnimi razstavami. Na slednjih se je občinstvu predstavil že preko 60-krat, od Trsta do Celovca, predvsem pa v Škofji Loki in Kranju. 
Z nepremagljivo slo po ustvarjanju in s hribovsko trmo je premagal številne težave, s katerimi se mora spopasti umetniški ustvarjalec brez formalne izobrazbe. Za Petrom Jovanovičem, samorastnikom izpod Blegoša, je sedeminštirideset let trdega dela. V vseh teh letih je narisal na tisoče risb in izdelal stotine lesenih kipov ter spomenikov, k temu pa je treba prišteti še štiri likovne mape, ki jih je izdelal v samozaložbi.
Motivno njegovo risarsko in kiparsko delo izvira iz domačega, vaškega, hribovskega okolja s posebnim poudarkom na otrocih, nadaljuje se zlasti v spomeniški plastiki, z upodabljanjem davnih in bližnjih zgodovinskih dogajanj, zatem seže v poustvarjanje številnih likov in motivov po slovenski klasični literaturi, od Prešerna prek Levstika, Milčinskega, Seliškarja, Voranca, Balantiča pa do Pesmi štirih in še dalje, v zadnjem razdobju pa se vse pogosteje loteva svetopisemskih motivov.
Vidne sledi ustvarjanja Petra Jovanoviča najdemo tudi v krajih občine Gorenja vas – Poljane. Praskanke krasijo njegovo rojstno hišo, javorsko šolo, tamkajšnje župnišče in gasilski dom ter nekatere zasebne hiše. Njegove lesene skulpture so postavljene pri koči na Ermanovcu, v Poljanah, v javorski in poljanski cerkvi. Mnogo jih je pri ljudeh v zasebni lasti.
Svoje lesene plastike, risbe in grafike je Peter Jovanovič predstavljal na več razstavah v naši občini: v Javorjah, Poljanah in v Gorenji vasi.
Dajal je pobude in se s svojimi deli udeleževal številnih dobrodelnih prireditev, katerih izkupiček je bil namenjen socialno ogroženim ljudem.
(Vir: Janez Kajzer: Samorastnik izpod Blegoša, Ljubljana, 1998)

 
JOŽE BOGATAJ, župan Občine Gorenja vas – Poljane v letih 1994 do 2006
Za dosežene uspehe v vseh treh mandatih vodenja občine.

Jože Bogataj se je rodil 16. septembra 1935 v Dolenji Dobravi. 
Naloge prvega župana ob ustanovitvi Občine Gorenja vas – Poljane v letu 1994 niso bile lahke, saj je bilo potrebno poskrbeti za mnogo organizacijskih stvari, da je občina lahko začela z delovanjem in postajala enakovredna ostalim občinam.
V treh mandatih županovanja Jožeta Bogataja se je na področju šolstva, gospodarstva, kulture naredilo izjemno veliko.
To obdobje so zaznamovala velika vlaganja v šolske objekte; dogradila se je osnovna šola v Poljanah in s tem postala osemletka, zgrajen je bi prizidek k OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas, s čimer se je uredilo prostore za otroško varstvo, zagotovljene pa so bile tudi prostorske možnosti za prehod na devetletno šolanje. Zgradil se je vrtec na Sovodnju, začela se je gradnja Telovadnice Poljane, snovali so se načrti za telovadnico Gorenja vas, zgradilo se je več športnih igrišč po različnih krajih občine.
V tem obdobju so se prav tako odpirale prostorske možnosti za podjetnike, začela se je izgradnja gospodarske cone Todraž, tekle so priprave na gradnjo gospodarske cone Dobje, subvencionirala so se nova delovna mesta in dodatne dejavnosti na kmetijah, uvedeno je bilo dodeljevanje vrste drugih podpor za podjetnike in kmete.
Veliko pozornosti se je obenem namenjalo varstvu okolja; zgradili sta se čistilni napravi v Gorenji vasi in Poljanah in velik del kanalizacijskega omrežja. Uveden je bil sistem ločenega zbiranja odpadkov, zgrajeni so bili ekološki otoki, pristopilo se je k gradnji sodobnega zbirnega centra za odpadke.
Zgradil se je trgovsko-stanovanjski center v Gorenji vasi, odkupljen se je bil dom Partizan, kjer se je takoj pričela obnova, odkupljena je bila rojstna hiša slikarjev Šubicev.
Posebno pozornost pa je Jože Bogataj namenjal vlaganjem v cestno infrastrukturo, saj je tudi preko izboljšanja cestnih povezav želel prispevati k ohranjanju in izboljšanju življenja v hribovitejših predelih.
Mnogo projektov, ki jih danes ne moremo vseh predstaviti, je na različnih področjih postopoma prispevalo k razvoju naše lokalne skupnosti, zato lahko povzamemo, da je v prvih 12 letih delovanja Občina Gorenja vas – Poljane pod vodstvom Jožeta Bogataja odločno zakorakala na pot napredka in razvoja naših krajev, na kar smo danes lahko upravičeno ponosni.
Za vse zasluge in napore, ki jih je Jože Bogataj v vseh treh županskih mandatih vložil v mnoge uspešno realizirane projekte, mu je podeljen naziv častnega občana.

 
VLADIMIR KAVČIČ, slovenski pisatelj
Za njegovo obsežno pisateljsko delo.

Vladimir Kavčič se je rodil 20. 7. 1932 v Podgori, umrl pa 22. 7. 2014.
Del otroštva je preživel pri sorodnikih v Žireh, osnovno šolo pa zaradi vojne le kratek čas obiskoval v različnih krajih. Že kot trinajstletnik je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani aktiven na področju urednikovanja in pisane besede. Leta 1958 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani. Ta poklic je izbral tudi zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju.
Po letu 1950 so izpod njegovega peresa leto za letom nastajali novi romani, kratka proza za mladino, drame, novele in radijska igra. Literarni opus obsega več kot štirideset naslovov.
V njegovih umetniško najmočnejših besedilih izstopa téma človeka, ki se je v času druge svetovne vojne znašel v brezizhodnem položaju zaradi usodnega križanja družbeno-zgodovinskih prepričanj in se pozneje soočal z etičnimi posledicami svojih odločitev.
Velik del Kavčičeve proze ima avtobiografsko ozadje. Bil je še otrok, ko je leta 1945 prišel v Ljubljano z izkušnjami vsega, kar je videl na lastne oči in izvedel med vojno v domačih krajih. Spoznal je državljansko vojno, ki je tedaj še ni znal pojmovno opredeliti. Otroško doživljanje vojnih grozot, žive podobe nasilja, smrti in zla, so ostajali neizčrpno življenjsko spominsko gradivo, ki ga je izlival v romane in druga dela ter tudi na ta način lajšal svojo ranjeno dušo.
Nekoč je povedal: 
»Vojno sem sprva doživljal predvsem kot stalno, nedoumljivo in nerazložljivo prisotnost smrti. Kot strah, trpljenje, pomanjkanje. Kot nerazložljiv vir sovraštva, grozot, krutosti... Le postopoma sem razbiral ideološke predznake nasprotij, iz katerih so se kotile vse te grozovitosti.«
Tako iz njegovih vojnih romanov kakor iz proznih del, ki zajemajo snov iz kmečkih uporov, prihaja na površje njegova brezkompromisna filozofija življenja: »Človek ni nikoli premagan, nikoli se ne bo uklonil.«
Za svoj ustvarjalni opus je Vladimir Kavčič prejel več nagrad, včasih tudi z grenkim priokusom. Leta 1976 so mu dodelili nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a je bila zaradi sporne tematike preklicana. Prejel jo je dve leti pozneje za roman Pustota. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Dobil je še dve Kajuhovi in  leta 2005 Župančičevo nagrado. Tisto pravo Prešernovo nagrado so mu podelili šele v letošnjem letu, pri 82. letih.
Kot pravnik je bil zaposlen na RTV Slovenija. Bil je še urednik in direktor založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije, opravljal pa je tudi več političnih in državno-uradniških funkcij s področja kulture – bil je predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije, predsednik Republiškega komiteja za kulturo in direktor Zavoda RS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje. Ob sprejetju je bil najmlajši član Društva jugoslovanskih pisateljev. Bil je sourednik revije Prostor in čas, do upokojitve pa še urednik revije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Svobodna misel.
Za Poljance, še posebej za sokrajane, bo ostal poznan kot Trčkov Lado, za literarne poznavalce pa plodovit klasik slovenske literature druge polovice 20. stoletja.

ALOJZIJ ORAŽEM, rimokatoliški duhovnik
Za dolgoletno zgledno pastoralno delo ter skrb za ohranjanje cerkvene stavbne dediščine Župnije Trata – Gorenja vas.

Alojzij Oražem je bil rojen leta 1932 v Sodražici na Dolenjskem. 
Družina, ki je štela šest otrok, je bila močno povezana s cerkvijo in domačim župnikom, ki je bil Alojziju zgled že v otroških letih. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, šolanje pa nadaljeval na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po končani gimnaziji in služenju domovini v Kninu je leta 1953 vstopil v semenišče. V duhovnika je bil posvečen junija 1958 ter istega leta v Sodražici pel novo mašo. Kot novomašnik je bil eno leto duhovni nedeljski pomočnik na Ježici pri Ljubljani. Od leta 1959 do 1964 je služboval kot kaplan v Šentjerneju, od leta 1964 kot župnik v Šentjanžu na Dolenjskem. V Župnijo Trata-Gorenja vas je prišel leta 1976 in ostal 28 let. V tem času je bil dve leti tudi soupravitelj Župnije Leskovica. Leta 2004 je zaradi starosti zaprosil za premestitev v manjšo župnijo. Dodeljena mu je bila Župnija Trboje, kjer je duhovniško službo opravljal do svoje smrti.
Po prihodu v Župnijo Trata-Gorenja vas je v župniji zavel nov veter, tako na pastoralnem kot gospodarskem področju.
Ob vseh rednih cerkvenih opravilih in praznovanjih je vsem župljanom posvečal pozornost, ne glede na starost in stan. Mlade starše je spremljal na srečanjih za pripravo zakramenta svetega krsta. Šoloobvezne otroke je pripravljal na prvo sveto obhajilo. Devetkrat je vodil priprave na sprejem zakramenta svete birme. Zavedal se je, kako pomembno je prisluhniti in svetovati mladim, zato je vsa leta vodil tudi mladinski verouk, ki so se ga mladi radi udeleževali. Posebno pozornost je posvečal cerkvenemu petju, tako zborovskemu, kot ljudskemu. Obiskoval je bolne in umirajoče ter jih tolažil v trenutkih njihove bolečine.
Na gospodarskem področju so že prvo leto po njegovem prihodu stekli postopki za izgradnjo novega župnijskega doma, ki je bil dokončan leta 1981. V naslednjih dveh letih je bila urejena še okolica župnijskega doma. V cerkvi Sv. Janeza Krstnika v Gorenji vasi je bila najprej obnovljena električna napeljava ter zunanja osvetlitev. Največjo prenovo pa je župnijska cerkev doživela v letu 2002, ko so obnovitvena dela trajala celih 6 mesecev, in tega leta je cerkev tudi dobila današnjo podobo. Prav tolikšno pozornost, kot gradnji župnijskega doma in obnovi cerkve, je posvečal tudi obnovi podružničnih cerkva. Tako v farni, kot v podružničnih cerkvah je bilo urejeno avtomatsko zvonjenje. Podružnična cerkev Sv. Lovrenca na Hotavljah je dočakala notranjo in zunanjo prenovljeno podobo v letu 2001. Nujna vzdrževalna dela so potekala tudi na cerkvi Sv. Jedrti v Čabračah in cerkvi Sv. Urbana na Gorenji Dobravi. V Čabračah so bila opravljena večja dela na zunanjosti cerkve, na Sv. Urbanu pa je bilo na cerkvi in zvoniku zamenjano ostrešje, kritina in fasada. S pomočjo faranov so bile med tem časom obnovljene tudi številne kapelice in znamenja, ki dajejo tem krajem svojevrsten kulturni pečat.
Župnikova dobra volja, delavnost in zavzetost ter vztrajnost, poštenost in skromnost so vseskozi spodbujali župljane, da so z veseljem ter po svojih močeh sodelovali pri vseh obnovah.
Pod njegovim vodstvom so vse podružnične cerkve ter farna z župnijskim domom, poleg svojega prvobitnega poslanstva, lepo urejeni in skrbno vzdrževani spomeniki kulturne dediščine za prihodnje rodove.
Alojzij Oražem je umrl 10. septembra 2017.

ALOJZIJ ŠTREMFELJ
Za dolgoletno vodenje in rast podjetja Marmor Hotavlje ter za delo in aktivnosti pri razvoju krajev pod Blegošem.

Alojzij Štremfelj je bil rojen leta 1920 v Volaki 24, po domače Pri Lovričku. Po končani osnovni šoli se je še pred 2. svetovno vojno izučil pri Francu Moretu v Suši za poklic kovača. 1. marca 1950 se je pridružil kamnarjem na Hotavljah in z njimi ostal vse do upokojitve leta 1980.
S prihodom »Pod rudo«, kot so tedaj rekli temu kamnolomu, je Alojzij Štremfelj s sodelavci uspešno nadaljeval tradicijo predvojnega pridobivanja najlepšega slovenskega okrasnega kamna hotaveljčana. Čeprav ni bilo ne znanja, ne opreme, ne primernih pripomočkov, so se sčasoma od Kraševcev naučili, kako se kamnu streže. Kot bister in sposoben je bil Alojzij nekajkrat »začasni«, skupaj pa direktor podjetja Marmor Hotavlje kar dvaindvajset let.
Sodeloval je z ljudmi, ki so mu bili s svojim znanjem pripravljeni pomagati pri uresničevanju načrtov za prihodnost podjetja. Imel je vizijo, vendar je bil stvaren pri njeni uresničitvi, saj so bile razmere več kot skromne. Zmanjkovalo je denarja za plače, ni ga bilo za potrebno orodje. Toda z vztrajnostjo in potrpežljivostjo ter iznajdljivostjo so premagovali težave in napredovali.
Alojzij Štremfelj se je že od začetka vodenja podjetja zavedal pomena znanja za njegov hitrejši nadaljnji razvoj. Podjetje je pod njegovim vodstvom skrbelo za dodatno usposabljanje zaposlenih ter vabilo in usmerjalo mlade v različna izobraževanja za splošna in specifična dela. Hkrati s širjenjem znanj so uvajali sodobnejšo tehnologijo in stroje, ki so olajšali težka dela in prinašali boljše zaslužke. Začetna dela s krampom, kladivom in lopato je postopoma zamenjavala računalniško vodena tehnologija.
Alojzij Štremfelj je svoj življenjski cilj dosegel 1980. leta z izgradnjo proizvodne hale s sodobnimi stroji. Bila je sad potreb ter zaupanja poslovnih sodelavcev in politike kolektivu in direktorju Štremflju osebno.
Kot direktor je bil Alojzij Štremfelj najtesneje povezan s kraji pod Blegošem. Zavedal se je, da brez domačih ljudi in njihove pripadnosti podjetju, ne bo napredka. Z zaposlitvijo jim je omogočal, da so ostajali doma in si izboljševali življenjske razmere.
Poleg vodenja podjetja Marmor Hotavlje je bil Alojzij Štremfelj vseskozi dejaven tudi pri širšem razvoju krajev pod Blegošem. Z delom in smislom za organizacijo je bil zgled in spodbuda krajanom. S prostovoljnim delom so elektrificirali vasi, gradili ceste, vodovode in telefonsko omrežje. Za vsa ta velika dela je znal s svojim prepričljivim in odgovornim pristopom pridobiti denarna in materialna sredstva tudi pri takratni družbeni skupnosti.
Od leta 1951 je dejavno sodeloval v Gasilskem društvu Hotavlje. Bil je njegov dolgoletni predsednik. V njegovem času so med drugim zgradili gasilski dom in ustanovili vaške gasilske trojke.
Alojzij Štremfelj je bil pri svojem delu deležen tudi neprijaznih opazk, nasprotovanj in nerazumevanja. Ni zameril, saj je razumel in sprejemal tako dobre kot slabe strani ljudi, s katerimi je sodeloval. Z modrostjo, poštenostjo in skromnostjo ter z zaupanjem vase in v svoje poslanstvo, je vztrajal pri začrtani poti. Ostajajo njegova dela za skupno dobro, ki so še vedno pomembni kamenčki v mozaiku raja pod Blegošem.
Alojzij Štremfelj je umrl 12. oktobra 2002.