Na pragu jeseni še Cvetje v jeseni

31.8.2023

Vseslovensko Tavčarjevo leto se počasi preveša v jesen in prav simbolično bo prehod v novo koledarsko obdobje ponovno v znamenju Cvetja v jeseni, ene izmed najbolj znanih povesti slovenskega pisatelja Ivana Tavčarja. Cvetje v jeseni že dolgo sodi med klasično delo slovenske literature in je zelo cenjeno zaradi svoje literarne vrednosti.

Pomen filmske upodobitve Cvetja v jeseni
Pol stoletja po smrti Ivana Tavčarja pa je bil posnet tudi film Cvetje v jeseni, ki je bil premierno predvajan 21. junija 1973. To je bilo leto, ko je bila Slovenija še globoko v Jugoslaviji in Cvetje v jeseni je pomemben film za slovensko filmsko kulturo, saj je bil prvič posnet v celoti v Sloveniji in s slovenskimi igralci. Film je bil tudi prvi slovenski film, ki je bil predvajan v kinematografih po svetu. Film Cvetje v jeseni je bil nagrajen na več festivalih. Na 7. festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 1973 je prejel nagrado za najboljši film, Bert Sotlar pa je bil nagrajen za najboljšo moško vlogo, leto kasneje pa je v Puli Matjaž Klopčič prejel nagrado za najboljšo režijo. Film je bil leta 1974 tudi nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film.
Film Cvetje v jeseni je bil prvič predvajan na slovenski televiziji RTV Slovenija 6. februarja 1976. To je bila priložnost, da je film postal dostopen širši publiki prek televizije, potem ko je že prej dosegel gledalce v kinematografih. Predvajanje na televiziji je omogočilo, da je film postal še bolj prepoznaven in priljubljen med gledalci. V decembru 2012 je RTV Slovenija končala še digitalizacijo tega filma.
Film je postal kulturna ikona in pomemben del slovenske filmske zapuščine. Zaradi svoje zgodbe, likov in glasbe je postal prepoznaven in priljubljen v slovenskem kulturnem prostoru. Uspeh filma Cvetje v jeseni je vplival na slovensko filmsko industrijo tako, da je spodbudil večje zanimanje za domačo produkcijo ter poudaril pomen kakovostnih filmskih vsebin. Povedano v enem stavku, film Cvetje v jeseni je postal simbol slovenske kinematografije in je prispeval k njenemu razvoju, mednarodni prepoznavnosti in spodbujanju kulturne identitete Slovenije.

Režiserska vizija Matjaža Klopčiča
Matjaž Klopčič je kot režiser filma Cvetje v jeseni kajpak imel ključno vlogo pri ustvarjanju tega filma. Klopčič je odlično usmerjal igralce, določal vizualno podobo filma, izbiral prizore ter držal nadzor nad pripovedno strukturo in sporočilom filma.
Njegova režiserska vizija je v veliki meri oblikovala celoten film, od izbire prizorišč, postavitve kamer, igre igralcev do estetskega videza. Klopčič je moral poskrbeti za to, da so bili usklajeni vsi elementi filma, vključno z igro, scenografijo, kostumi in glasbo. Vplival je na vsak vidik produkcije filma, ki je pripomogel k oblikovanju končnega izdelka in želenega vzdušja, ki je posebej poudarilo čustva vseh likov v filmu ter sporočilnost preneslo na občinstvo.
Poleg Cvetja v jeseni se iz bogatega Klopčičevega opusa vsi spomnimo filma Moj ata, socialistični kulak, Sedmina, pa filma Ljubljana je ljubljena, Dediščina, Na papirnatih avionih, Vdovstvo Karoline Žašler in še bi lahko naštevali njegove celovečerne, kratke in televizijske filme.

Najboljša igralska zasedba
Glavno vlogo sta v filmu Cvetje v jeseni sta odigrala legendarna Polde Bibič kot doktor Janez in Milena Zupančič kot Meta. V ostalih vloga je nastopila plejada takrat najboljših slovenskih igralcev. Bert Sotlar kot Boštjan Presečnik, Štefka Drolc kot Barba Presečnik, Maks Bajc kot Mlačan, Jože Zupan kot Šimen Skalar, Duša Počkaj kot Luca Skalar, Šimnova žena, Dare Ulaga kot Danijel, Stane Leban kot Jakopin, Iva Zupančič kot Liza, Andrej Kurent kot Bon, Pavle Jeršin kot Anžon in Ivanka Mežan kot Maruša. Milena Zupančič je bila takrat na začetku svoje kariere in v teh letih je gotovo postala prva dama slovenskega gledališča in filma. Ob letošnjem jubilejnem Tavčarjevem letu pa je tudi ambasadorka tega leta.
Klopčič si je za prizorišče snemanja izbral različne lokacije, seveda je na prvem mestu Poljanska dolina, kjer so se odvijali pomembni prizori, ki so poudarili lepoto slovenskega podeželja in prispevali k vzdušju zgodbe. Eden od znanih prizorov v filmu se dogaja na Blejskem gradu in ob Blejskem jezeru, kar je dodalo čarobnost filmski atmosferi. Snemali so tudi v slovenski prestolnici, kjer so uporabili različne lokacije, da so ustvarili raznolike kulise in vzdušja. V filmu prepoznamo tudi Kranjsko goro, pa Radovljico in druge manjše slovenske kraje, ki so prispevali k pestrosti prizorišč.

Mojstrovina Urbana Kodra
Film pa je zaslovel tudi po glasbi, ki jo je napisal Urban Koder, na citre pa jo je odigral Miha Dovžan. Koder je s to glasbo prispeval k ustvarjanju edinstvenega vzdušja v filmu, znal je poudariti čustvene tone in ujeti atmosfero Tavčarjeve zgode. Ta glasba je postala klasika slovenske filmske glasbe.
Koder, ki je bil skladatelj, dirigent, glasbeni urednik, predvsem pa jazz trobentač, je napisal glasbo za kakšnih 20 filmov. Sicer pa je v slovenski filmski glasbi po kakovosti in dosegu težko najti primerljivo glasbeno temo, ki bi bila podobna glasbi iz Cvetja v jeseni. Mnogi kritiki pa omenjajo, da bi ji v zahodnem svetu morda lahko našli primerjavo le v Gershwinovi skladbi Summertime iz opere Porgy and Bess.