Ponatis Tavčarjevega romana 4000

25.9.2023

Nedavno je pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) izšel ponatis romana dr. Ivana Tavčarja 4000, ki je sicer leta 1891 začel izhajati v Ljubljanskem zvonu. Po vzorih dr. Ničmaha ga je napisal dr. Nevésekdo. Dr. Ničmah je anagram za Antona Mahniča, takrat vodilnega slovenskega klerikalca, ki je zahteval popolno »ločitev duhov« in je zavračal vsako sodelovanje s kritiki katolicizma, dr. Nevésekdo pa se je poimenoval Tavčar, čeprav se je v javnosti dobro vedelo, ko je avtor. Pri založbi Beletrina pa je tik pred izidom v letošnjem vseslovenskem Tavčarjevem letu še obsežno študija o delu in življenju Tavčarja izpod peresa prof. dr. Urške Perenič.

Glavna tema Tavčarjevega ironičnega romana, ki so ga za izdajo pri ZRC SAZU tudi jezikovno posodobili,  je klerikalizem, ki pa ga Tavčar kritizira z vsemi oblikami humorja, in kot so zapisali pri založbi, je pisanje Tavčarja v tej knjigi »svarilna zmes Butalcev Frana Milčinskega in Orwellove grozljivke 1984, zato moramo njegovo osnovno sporočilo jemati resno in pri tem ohraniti sposobnost posmehovanja.«

Literarni zgodovinarji označujejo roman 4000 kot satirčno-distopični roman. Ddr. Igor Grdina v Tavčarjevem zborniku, ki je izšel pri isti založbi leta 2015 ravno pod njegovim uredništvom, pravi, da je pomen romana »vsekakor mnogo večji v literarnorazvojni kot pa politični perspektivi; poleg Mencingerjevega Abadona, ki je v Ljubljanskem zvonu izhajal leta 1893, je v slovenski literarni klasiki najpomembnejše futurološko besedilo.«

Tavčar je roman 4000 objavljal pod psevdonimom Nevésekdo, ne zaradi tega, ker bi skrival svojo identiteto ali da bi se distanciral od svojega besedila, temveč, kot pravi ddr. Grdina, je Tavčar s tem »poskušal doseči opozorilni učinek v smislu, da tematizira obči problem in da postaja nevarno povedati, kaj kdor koli – slehernik vsakega imena in priimka – misli.«

Mimogrede, »nevesekdo« je v drugačni podobi kot v času Tavčarja postal vsakdan na socialnih omrežjih. Žal ne kot literarna in inteligentna satira, temveč kot anonimna in nekulturna obračunavanja.