Znanstveni pogledi na raznolik opus dr. Ivana Tavčarja

24.11.2023

Ob vseslovenskem Tavčarjevem letu, ki je posvečeno spominu na 100 letnico smrti dr. Ivana Tavčarja, so se visoškemu gospodu poklonili tudi na Slovenski matici s simpozijem o življenju in delu tega velikega pisatelja, odvetnika, župana, politika. Poleg Slovenske matice, kjer je bil Tavčar nekaj časa tudi predsednik, sta pri organizaciji simpozija sodelovali še Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in družba Kreativna baza.

Dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica in urednica na Slovenski matici, je v svojem izvajanju preučila in obsežno predstavila Tavčarjevo vlogo v zgodovini Slovenske matice. »Pisatelj in politik dr. Ivan Tavčar je v javno življenje na Slovenski matici vstopil na vso moč leta 1880. Prvič je prav to leto opozoril nase s svojim bučnim in kritičnim nastopom na občnem zboru Slovenske matice 14. aprila, in drugič, ker je prav v Letopisu Slovenske matice za leto 1880 pod psevdonimom Emil Leon, ki je bil eden od Tavčarjevih najljubših psevdonimom, izšla njegova noveleta V Karlovci…,« je povedala Fridl Jarc, ki je nanizala še vrsto zanimivih podrobnosti Tavčarjevega sodelovanja pri delu Slovenske matice.

Ddr. Igor Grdina je razpravljal o Tavčarjevem romanesknem vzporedniku Ljubljanskemu kongresu evropskih sil leta 1821, ob tem pa je analiziral Tavčarjev roman Izza kongresa, pisateljevo najdaljšo pripoved. Kot ugotavlja Grdina, pisateljev tekst ni pripoved o političnem shodu, temveč o dogajanjih v času in v kraju, v katerem se ta odvija. »Kongres pa je za pripoved vendarle pomemben, saj realistično odgovarja na vprašanje, kako je mogoče, da so se takšne osebe, kot jih pisatelj vključi v svoj roman, lahko konstituirajo tako pester (mikro)svet.«

Dr. Urška Perenič, ki je prav te dni izdala pri Beletrini monografsko študijo o Tavčarju z naslovom Ivan Tavčar, Na valovih življenja, pa se je ukvarjala predvsem z njej najljubšemu novelskemu ciklu V Zali. Iz tega Tavčarjevega pisanja lahko razberemo univerzalno misel, ki sicer ni neposredno povezana s knjigo, vendar je njeno sporočilo dovolj jasno: »Da namreč̌ ljubezen, ki se konča s smrtjo, uničenjem, propadom, omogoča tudi intenzivno življenje in se čez prag smrti lahko prelije v ljubezen brez mere.«

Dr. Milena Mileva Blažić se je spraševala, zakaj dela Ivana Tavčarja niso več del literarnega kanona oziroma kateri avtorji klasiki, sodobni klasiki in sodobniki so potemtakem del literarnega kanona v slovenskem šolstvu. Celo v SFRJ je imel Tavčar v šolskem kurikulumu več prostora kot ga ima danes.

Dr. Peter Čeferin je razpravljal o Tavčarju kot odvetniku, ki ima zgodovinske zasluge za uveljavitev slovenskega jezika v uradnem poslovanju in za uveljavitev vladavine prava v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Tavčarjev pravni jezik in način izražanja pa je Čeferin označil kot »poezijo prava.«

Dr. Ivan Čuk je govoril o Tavčarju kot sokolu, kajti Tavčar je bil dvakrat starosta Ljubljanskega sokola, in sicer med letoma 1882 in 1883 ter v obdobju med 1895 in 1905.

Ivan Tavčar kot presona non grata je bilo naslovljeno izvajanje dr. Jerneja Kusterleta. Tavčar je bil zaradi svoje avtonomne drže in »osebnega ponosa s primesmi samoljubja« velikokrat trn v peti konservativnim in klerikalnim krogom.

Dr. Andrej Rahten in dr. Jurij Perovšek sta govorila o Tavčarju kot politiku. Rahten je v središče svojega prispevka postavil stike Ivana Tavčarja s hrvaško politiko in analiziral njegove nastope na Hrvaškem v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Zasluge za njegovo odločitev za tesnejše sodelovanje s Hrvati gre pripisati strankarskemu kolegu Ivanu Hribarju, s katerim sta se takrat družno razglašala za narodna radikalca.

Perovšek pa je spregovoril o Tavčarju kot strankarskemu prvaku, županu in protiboljševiku. »Ko je Ivan Tavčar leta 1910 prevzel vodenje Narodno napredne stranke na Kranjskem, je bil že dolga leta uveljavljeni slovenski politik. Kot eden od ključnih nosilcev tedanjega kulturnega boja na Slovenskem je dosledno vodil liberalni boj proti katoliški strani. Leta 1912 je svoj dotedanji politični položaj podkrepil še s prevzemom županovanja Ljubljane, ki jo je vodil do leta 1921,« pravi Perovšek.

Prispevek dr. Timothya Pogačarja iz ZDA se je ukvarjal z migracijo v leposlovnih delih Ivana Tavčarja. Prispevek se osredotoča na Tavčarjeve Slike iz Loškega pogorja, objavljene med letoma 1876 in 1888 in zbirko Med gorami, in sicer na temo prvinskega strahu pred ločitvijo od doma oziroma domačega kraja.

Zelo zanimiv in oseben je bil prispevek dr. Metke Zorc, sorodnice Tavčarjevih, saj je bil Tavčar brat stare matere od očeta Zorčeve. »Doma smo gojili posebno spoštovanje do tradicije in družinskih korenin, prenašale so se mnoge misli spoštovanega strica tudi v naše življenje. Vrednote poštenosti, odnosa do sočloveka in izobrazbe, za kar je bil zgled prav Tavčar, so nam predstavljale svetel vzgled. Še posebej mlajšim so nam bili v zgled njegovi sinovi, med katerimi sem posebno ljubezen gojila do prof. dr. Igorja Tavčarja, začetnika sodobne medicine na slovenskih tleh in soustanovitelja Medicinske fakultete v Ljubljani«, je strnila svoje spomine dr. Metka Zorc.