Okrogla miza

17.12.2019

Občina Gorenja vas – Poljane je v organizaciji Sindikata kmetov Slovenije danes gostila okroglo mizo na temo drastične širitve divjih zveri.

Divje zveri povzročajo hude pokole na drobnici in s tem upad pašne reje ter zaraščanje zelene kulturne krajine, saj je sobivanje z zvermi v alpskem iz predalpskem svetu zgodovinsko izpričana utopija.

Razpravljavci so si bili enotni, da so zaradi ogroženosti osnovnega bivanja in kmetovanja prvič v zgodovini vse kmečke organizacije stopile skupaj z istim ciljem, poenotene v iskanju rešitev, ki so: določitev dopustnega števila zveri, rajonizacija primernih območij za divje zveri, ki jim v predalpskem in alpskem prostoru ni mesta, ter ureditev zakonske podlage za hitrejše izdajanje odločb za odstrel in ureditev rednega upravljanja.

Roman Žveglič iz Sindikata kmetov Slovenije je izpostavil, da je število zveri postalo nesprejemljivo visoko, volkovi so državna lastnina, edini deležniki, ki nosijo posledice, pa so kmetje, ki živijo od svojega dela in ob mesecu ne dobijo plače za razliko od pristojnih uradnikov, ki jim je za težave kmetov vseeno. Vsiljujejo se zaščitne ograje, pri čemer se zanemarja dejstvo, da se poleti živina pase ponoči, da je zaradi majhnosti kmetij povprečen kmet še zaposlen in si ne more privoščiti še dodatne večurne obveznosti umikanja živali iz paše na prostem, za kar tudi ni na voljo potrebne dodatne delovne sile. Zato zaščita ni rešitev, kot tudi niso rešitev odškodnine.

Roman Savšek iz Zveze društev rejcev drobnice Slovenije je opozoril na drastičen upad števila rejcev in rejnih živali: »Leta 2009 smo redili 170 tisoč živali, danes le 120 tisoč, kapaciteta prostora pa je 500 tisoč živali.« Ravno nasprotno pa je stanje glede zveri, saj je njihovo število drastično naraslo, kulturna krajina se zarašča, kot taka za turista ni zanimiva, zato ni mogoče dopustiti, da se zveri širijo na območja, kjer jih zadnjih 50 let ni bilo. 

Marjan Hren iz Zveze lastnikov gozdov je izpostavil neobvladovanje problema, saj so odločevalci povsem zašli v slepo ulico, lokalne skupnosti imajo premalo besede, ne spoštuje se zasebna lastnina, ne upošteva se dejstvo, da bo pokrajina ostala zelena le pod pogojem, da jo bo še naprej obdelovalo tisoče pridnih rok.

Gostitelj okrogle mize župan Milan Čadež je ponovno izpostavil, da morajo prvo in zadnjo besedo pri odločanju o svojem prostoru imeti lokalne skupnosti in ni je evropske direktive, ki bi lahko kratila svobodo in ustvarjanje v teh krajih. Nič ne pride samo od sebe, imamo samo, kar naredimo z lastnimi rokami. Zato je pozval, da bi moral biti 17. december prelomen dan, po katerem se ne bomo več spraševali, ali bomo na našem podeželju res morali opustiti kmetovanje, ampak mora današnja okrogla miza pustiti jasno sporočilo, da bomo v teh krajih delali naprej, še naprej obdelovali podeželje, še naprej vzrejali drobnico. Volka pa v teh krajih ne bo.  

Mag. Stane Bergant, ki je v Bruslju predstavil peticijo za zmanjšanje zveri v Sloveniji, je povedal, da je največji problem v evropski habitatni direktivi iz leta 1992, ko so bile zveri na robu izumrtja, pravni red pa jih kljub skokovitemu povečanju populacije še vedno strogo varuje, kar izkoriščajo tisti, ki na zvereh nekaj pridobijo in zaščito zlorabljajo tudi za populistično kupovanje glasov in to z davkoplačevalskim denarjem. Tudi nevladne organizacije ne nosijo nobenih posledic nastalega stanja. Zanemarja se, da v alpskem svetu z razpršeno poselitvijo ni mogoče urediti zaščitenih pašnikov, živinoreja je zaradi naravnih danosti edina sprejemljiva panoga obdelave, kmetije so premajhne, zato je trud kmetov za obdelovanje podeželja toliko večji. Zaradi uničevanja sadov njihovega dela se motivacija ob vsakem pokolu domačih živali zmanjšuje, predstavlja pa tudi psihičen problem, saj je videti takšno trpljenje domačih živali hud stres za družino in otroke.

Izpostavil je še, da je glavni cilj prepričati novo oblast EU da je prezasičenost območja z zvermi velik problem, zaskrbljujoče pa je, da domača politika ne ustvari pogojev za učinkovito upravljanje z divjimi zvermi. Pogreša tudi proaktivnost evropskih poslancev, a čeprav politika napako že priznava, pa srednji birokratski sloj, ki izvaja postopke, še vedno vztraja pri slepem ščitenju zveri. »Ob deratizaciji, ki poteka na krut način, se nihče nič ne vpraša, ko pa pridejo škodljivci na podeželje in začno uničevati sadove našega dela, pa nekateri nasprotujejo odstrelu. Kmet nosi vse negativne posledice napada na lastnino, kratena mu je večstoletna pravica do kmetovanja, ustavna pravica do enakosti, pravica do varnosti, pravica do dela, nekateri pa pričakujejo, da bo kar tiho.« 

Miha Koprivnikar s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije je opozoril na napačno mišljenje, da lahko narava sama sebe regulira brez ukrepanja in dodal, da smo v Sloveniji že soočeni s tropi mešancev. Povedal je, da habitatna direktivna govori le o ščitenju zveri na njihovem naravnem območju ter izpostavil nedelovanje zaščitnih ograj v alpskem prostoru in nujnost določitve prioritete za naše podeželje, ki so jo denimo Avstrijci prepoznali v turizmu. Vso podporo prizadevanjem razpravljavcev je izrazil tudi predstavnik Zadružne zveze Slovenije.

Ivan Mavri, predsednik pobude za odstranitev nevarnih zveri, je izpostavil, da na podeželju ne živijo le kmetje, ampak tudi drugi ljudje, ki cenijo svoje kraje, kar dokazuje tudi v zgolj petih dneh zbranih 3000 podpisov podpornikov. Lado Dolenc iz LD Poljane in Marko Gasser iz Železnikov sta bila kritična do Zavoda za gozdove zaradi njihovega neukrepanja, slednji je izpostavil tudi problematičnost njihovega predloga za razširitev osrednjega območja medveda. Da Zavod za gozdove sploh ne upravlja s pravimi podatki o dejanskem številu zveri, je opozoril Janez Demšar iz Škofje Loke. Janez Miklavčič iz LD Poljane pa je izpostavil, da se kljub odrejenemu odstrelu ohranja tri četrtine naravnega letnega prirasta volkov, kar pomeni nadaljnje naglo povečevanje populacije volka.

Rejec Janez Bogataj iz Žetine, ki je letos v domači občini utrpel največ škode zaradi pokola volkov, je bil kritičen do zaščitnih ukrepov, da so težava tudi odškodnine, ki jih do sedaj še ni bilo, predvsem pa gre poudariti njegovo vprašanje: »Zapadel je prvi sneg, množične sledi volkov so bile le 50, 60 metrov od dvorišča. Bom moral otroka vedno imeti na očeh, ko bo zunaj? Kam nas je to pripeljalo?«